četrtek, 31. julij 2014

"Nebo je budno ...

... jaz sem budna, greva se igrat!!" (zame najlepši citat iz filma Frozen)





Tisto, kar mene tako veseli, da mi že zjutraj zažarijo oči, je pisanje:)) 

Katera dejavnost pa tebi izvabi nasmeh na usta, metuljčke v trebuh in iskrico v oči?

sreda, 30. julij 2014

Moč ljubezni

Ko se vzljubimo v celoti, je to ljubezen, ki traja tisoč let ...

Oboževalka filma Frozen je naredila prelep poklon glavnima junakinjama Ani in Elsi in sestrski ljubezni. Tudi sama sem velika oboževalka tega filma, ki je narejen po Andersenovi pravljici o Snežni kraljici, a s povsem novimi, presenetljivimi poudarki. Zame je zgodba o ledenem kraljestvu zgodba o iskanju in ponovnem udomačevanju izgubljenih koščkov naše ženskosti, predvsem divje ženske in njenih čarobnih moči.

Pripravite robčke:)



Kaj potrebujem danes?


Besedna zveza, ki se mi pogosto "zapiše" v 3. ciklu vaj po metodi Na svoji zemlji, Alenke Rebula, je »prisluhniti si brez cenzure«. Vse bolj mi postaja razvidno, da to pravzaprav sploh ni lahka naloga.

Znati prisluhniti sebi in ugotoviti, kaj v danem trenutku potrebujem, je veščina, ki sem se jo morala v odrasli dobi ponovno naučiti, saj so mi jo uspešno »od-vzgojili«. Pričakovanja oz. zahteve mojih pomembnih odraslih po nekritičnem prilagajanju njihovim ukazom, željam in potrebam, so namreč zahtevale krut davek -  izgubila sem stik s svojimi najglobjimi potrebami.

Tako sem v nekem trenutku svoje odraslosti vsa obupana ugotovila, da mi nihče ne zmore dati, kar potrebujem. Uhhh, kakšno spoznanje! Najprej sem krivila druge (predvsem tiste najbližje), ko pa sem brskala dalje, sem ugotovila, da to ni zato, ker mi ne bi znali prisluhniti ali me ne bi ljubili, ampak, ker še sama nisem vedela, kaj je to, kar resnično potrebujem.

Toda, kako to ugotoviti?

Postopoma, po korakih, sem se začela ponovno učiti veščine poslušanja sebe. V največjo pomoč so mi bile vaje iz knjige Blagor ženskam, s pomočjo katerih sem se naučila dialoga z svojim notranjim svetom. V podporo mi je bila tudi naša skupina Blagor nam, ženskam.

Potrpežljivo prisluhniti svojemu srcu, duši, intuciji ...

Sprva so bili glasovi mojega notranjega sveta oklevajoči in komaj slišni. Dolgo časa nisem vedela, kateri glas je pravi, katera potreba, želja, ki se oglaša, je tista pristna, usklajena z mano? Toliko jih je bilo ... V meni se je namreč »oglašalo« še veliko drugih glasov oz. potreb. To so bili glasovi, ki niso bili »moji«, ampak glasovi vsega, kar sem bila naučena, da moram storiti, da si moram želeti, kaj moram imeti, da bom ustrezala.

Včasih je bila v moji glavi prava zmeda:)

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem odkrila, katere potrebe so tiste prave, najbolj pristne in usklajene z mano. Počasi so se glasovi srca, duše okrepili in jih že lažje prepoznam.

A tudi sedaj moram biti zelo pozorna na to, da kakšna izmed potreb ne postane žrtev moje notranje cenzure. V meni namreč še vedno živi veliko prepovedi, stahov in nezaupanja, ki se jih včasih zavedam, drugič pa sploh ne. Ko se v mojem notranjem svetu srečata moja pristna potreba in strah pred uresničitvijo te potrebe, moram biti zelo pozorna, potrepežljiva in vztrajna, da strah te potrebe že v kali ne »zatre«. Včasih pride tudi do trenja med različnimi potrebami in tudi takrat sem pozorna na to, kaj mi je v danem trenutku najbolj potrebno in katere potrebe so v sozvočju z mano.

Kaj sem se naučila v tem procesu?

- da je ena izmed mojih temeljnih potreb, da sem s stiku s svojim notranjim svetom in svojimi potrebami,
- da sem predvsem jaz tista, ki se lahko uslišim in si dam kar potrebujem,
- da me najbolj osreči izpolnitev tistih želja in potreb, ki so uglašene z mojim srcem in dušo,
- da si prisluhnem tenkočutno in odprto (pazim na samocenzuro) in sem potrpežljiva do sebe.

Osrečujoča posledica vsega je, da je moj vsakdanjik bolj usklajen z mojimi najglobjimi potrebami in vrednotami kot je bil včasih.

Živeti ustvarjalno:)

Velikokrat se mi je zgodilo, da sem vsak dan znova iskala primeren čas in prostor za to, da bi se lahko umirila in si prisluhnila. Zato sem se odločila, da jo vpletem v svoj jutranji obred. Zjutraj si rada pripravim dober zeliščni čaj in takrat si vzamem nekaj trenutkov samo zase. Domislila sem se, da bi bil to primeren čas, da razmislim o tudi tem, kaj v tem dnevu potrebujem. Dve stvari (svoji potrebi) si zapišem na listek. Včasih si ga obesim ob računalnik, drugič pa v svoj dnevnik, odvisno od dneva. Pomaga mi, da sem pozorna na bistveno in če mi kdaj ne uspe uslišati svoje potrebe v istem dnevu, da ne pozabim nanjo naslednji dan:)).

ponedeljek, 28. julij 2014

Ne skrivam se več



Pesem o dolgi poti do sebe, ki jo je prehodila marsikatera ženska, tudi jaz.



Ne skrivam se več

Včasih sem bila prisrčna deklica.
Kasneje prijazno dekle
in ženska.
Bila sem precej kul.

Trudila sem se, da bi bila
kot vse druge,
da ne bi kdo videl moje duše.
Morda mu ne bi bilo všeč,
kar bi videl.

Smejala sem se primerno glasno,
se pravi potiho, da ne bi
koga zmotil moj smeh.

Ko sem bila srečna,
nisem skakala od veselja,
to se vendar ne spodobi.

Ko sem bila žalostna,
se to ni videlo na mojem obrazu,
morda le v očeh,
če si dobro pogledal ...

Jezo sem pogoltnila
in jo skrila na dno svojega želodca.

Težko sem rekla NE,
da bi me le ljubili.

A to je minilo,
zdaj nisem več
samo prijazna in kul.

Odložila sem "prijazni" oklep,
ki je hromil mojo dušo
in skrival moj obraz.

In postala Jaz.

Zato se ne prestrašite,
če bom jokala kot dež,
ko mi boste povedali slabo novico.
Tako obdržim svetlobo v svojih očeh.

Ne bodite presenečeni,
če bom jezna,
ko boste nepovabljeni prestopali
moje mojega kraljestva.
Naučila sem se braniti svojo svobodo.
Tudi s kremplji.

In ja, lahko se zgodi,
da vam rečem NE.
Skrbno varujem čas
za vse sveto v meni.

Morda vam bo moj glasen smeh
odzvanjal v ušesih.
Naučila sem veseliti in slaviti
skrivnost življenja.

Če bom kdaj smešna
in neumna,
izvolite, nasmejte se,
smejala se bom z vami.

Nisem več kul,
niti tako prijazna.

Sem živa, pristna in cela,
in sebi zvesta.

Govorica zaupanja


Dolgo časa že vemo, da govorica oz. drža našega telesa vpliva na to, kako nas vidijo drugi, zdaj pa vemo, da vpliva tudi na to, kako se vidimo oziroma občutimo sami.

O tem sem poslušala zares navdihujoče in obenem levjesrčno predavanje na TED-u. Socialna psihologinja Amy Cuddy je razkrila rezultate raziskav, ki pričajo o tem, da lahko z vsakodnevnim izvajanjem določenih telesnih vaj, vplivamo na to, kako se občutimo. Te vaje imenuje »drže moči«. Dva izmed takih položajev sta recimo »zmagovalna drža« - roke dvignjene visoko v zrak v obliki črke V, z rahlo dvignjeno brado in pa položaj »superman«:) - stojimo z rahlo razširjenimi nogami, roke so uprte v boke, brada je tudi tu rahlo dvignjena.

Raziskave so pokazale, da lahko z izvajanjem teh vaj vsaj dve minuti na dan, povečamo občutek zaupanja vase. To bo posledično vplivalo tudi na to, da nas bodo kot bolj zaupanja vredne videli tudi drugi. Vprašanje, ki se zastavlja je ali nam te vaje pomagajo tudi, če je naše zupanje vase omajano. Nič hudega, če sprva še sami sebi ne verjamemo! Cuddyjeva namreč pravi: »Fake it, till you make it,«, oziroma: »Fake it, till you become one with it.«

Obratno pa žal obstajajo tudi drže telesa, ki vplivajo na to, da se počutimo »manjše« in bolj nemočne kot v resnici smo.

Kar me je pri predavanju še posebej presenetilo, je pogum predavateljice, da se izpostavi in pove svojo življenjsko zgodbo. Pri devetnajstih je namreč doživela hudo prometno nesrečo, po kateri so jo izpisali iz šole, saj se je njen IQ močno zmanjšal in napovedali so ji, da ne bo zmogla dokončati niti srednje šole. Ker je prej veljala za nadarjeno učenko, se ni mogla sprijazniti z izgubo sposobnosti, ki so predstavljale pomemben del njene identitete. Zato je kljub poškodbam vztrajala, trdo delala, zaključila srednjo šolo, nadaljevala študij, ga zaključila ter vpisala podiplomski študij. Ko naj bi prvič predavala, je imela občutek, da ne bo zmogla in da sploh ne spada tja. Občutila je tak strah, da je hotela zapustiti študij. Na srečo je imela ob sebi dobro mentorico, ki ji je svetovala, naj se pač toliko časa pretvarja, dokler ne bo začutila, da je na pravem mestu. In se je. In občutek je res izginil. Najbolj ganljiv trenutek njenega nastopa je, ko opisuje srečanje s svojo tiho študentko, ki ji zaupa, da ima občutek, da sploh ne spada tja:)). Cuddyjeva ji da nasvet, kot ga je dobila od svoje mentorice: »Fake it, till you make it«!

Ne bi si mislila, da nam včasih lahko pretvarjanje celo koristi:))

Priporočam ogled!




Prisluhniti strahu


Živim v obdobju, ko se moje življenje intenzivno spreminja. 

To so spremembe, ki sem jih sanjala, po katerih je hrepenela moja duša in o katerih sem pletla besede v vajah Na svoji zemlji. 

Mislila sem, da bom ob tem čutila eno samo radost in zadovoljstvo, a presenečeno ugotavljam, da me je večkrat samo strah. 

Strah pred spremembami, ki sem si jih tako srčno želela. 

Strah pred tem, da se bo moje življenje tako sprememnilo, da ga ne bom več spoznala.

Strah pred tem, da jaz ne bom več jaz, da bo moja identiteta preveč spremenjena. 

Počutim se, kot da me vleče naprej in nazaj hkrati. 

V enem trenutku čutim srčni pogum, v drugem pa smrtno grozo.


Strah pred spremembami

Da se to ne dogaja samo meni, ampak je pogost pojav pri procesu samovzgoje ali terapije, sem izvedela v članku Alenke Rebula, Zakljenjeni v svoj spomin?. V njem piše o tem ali je samovzgoja oziroma prevzgoja temeljnega človekovega občutenja sebe ali sveta sploh mogoča: "Ko naj bi se začeli učiti ozdravljenega pogleda na svoje življenje, ljudje morda začnemo navdušeno, a v globini se dviga strah. Kmalu se pokaže, da nismo veselo radovedni in polni pričakovanja. Ne znamo široko razpreti oči kot otroci in se ne moremo prepustiti raziskovalni gorečnosti. Slutnje o spremembah v svoji osebnosti ne doživljamo kot obet, nasprotno, bliža se nam kot grožnja. Človek zelo pogosto doživlja posege v svoje sicer mračno zaklonišče s tesnobo, napadalnostjo, bolečino, včasih celo z obupom." V članku je zelo natančno in razumljivo razloženo, zakaj pride do tega, če vas tema zanima, vam ga priporočam v branje (klikni tukaj), spodaj vam predstavljam le nekaj meni najbolj pomenljivih odstavkov.

Sistemska zaščita naše identitete

Zakaj pride do tako silovitega odpora proti spremembam, ki smo si jih pravzaprav želeli? "Razlag je več in se postopno dopolnjujejo. Dialog med psihologijo in nevroznanostjo je vse plodnejši. Danes se bomo ustavili pri hipotezi, ki pravi, da možgani vse, kar se tiče našega osebnega življenja, obravnavajo popolnoma drugače kot vse ostale informacije. Naša preteklost in naš utečen način doživljanja sta morda zaščitena s posebnimi varovalnimi mehanizmi. Osebne, močno čustveno obarvane spomine, pa naj bodo boleči ali osrečujoči, kodirajo kot podatek, ki ne sme biti spremenjen, celotno omrežje teh podatkov pa kot strukturo, ki mora vzdržati za vsako ceno. Zdi se, kot da bi možgani skrbno sestavljali in branili program, s katerim že od nekdaj razpoznavamo sami sebe, in poskrbeli, da ga – neokrnjenega - zaženejo vsak dan na novo. Kot da bi bedeli nad našo identiteto in nas zaklepali v spomin." ...
 
"Na žalost pa ima ta sijajna sistemska zaščita ima še drugo, manj prijetno posledico, ki se pokaže v primeru nesrečnega otroštva. Možgani vnašajo v doživljanje identitete vse globoko občutene in najpogostejše občutke, predstave in misli, pa naj gre za bolečine ali srečo. Otroška izkušnja, da smo nepriljubljeni in grdi, se na primer ohranja enako učinkovito kot podatek o tem, kje smo doma, kaj radi jemo in kdo so naši najbližji … Možgani znajo živo, bliskovito in vsestransko vklopiti doživljanje katerekoli poteze, ki jo čutimo kot del lastne (v tem primeru nesrečne) identitete."

Programirani za srečo?
 
"Odrasli, ki so jih zaznamovali srečni odnosi s starši, tkejo svoje življenje po obsijanih omrežjih, ki jih praviloma ne razderejo niti velike tragedije. Ne govorimo o razvajenosti ali materialnem preobilju, govorimo o vzgoji, ki omogoči stik z veličino tako sebe kot sočloveka. Človek, ki od nekdaj živi v ljubečem in častnem občutju sebe, se tudi po veliki nesreči kot po čudežu počasi in neustavljivo spet sestavlja v svojo izvorno potrjenost. Nekega dne bo spet svetel in rodoviten, kot je bil nekdaj, kot da bi se njegova notranjost znala zaceliti. Prastara omrežja prevladajo, kajti spomin je opravil svojo nalogo in novi nesreči ni dopustil, da bi vstopila v identiteto in jo razdejala. Nepozabno varno otroštvo ni prašen arhiv, je sila, ki nas tudi biološko oživlja do zadnjega dne. Tudi danes in morda še bolj kot včasih je jasno, da morajo ljudje z nesrečnim otroštvom predelati svoje spomine, ker brez tega procesa ostajajo ujetniki strte identitete. Morda lahko s kapljo grenkobe rečemo, da smo čudovito programirani za srečo, za to, da bi za vedno ostali na varnem v spominu na svojo vrednost. Toda narava je napačno predvidevala, da bodo imeli vsi človeški mladički srečno otroštvo, ki ga ne smejo pozabiti."

Sobivanje starega in novega

Kljub temu ugotovitvam ni razloga za pesimizem, saj obstajajo načini, da vstopimo v "spominsko utrdbo", kot jo imenuje Alenka Rebula in odpremo pot uresničenju svojih hrepenenj.
"Identiteta, ki nas vsak dan na novo oživlja kot bitje čutov, čustev in duha, je namreč živa sila. Prav zato, ker je živa, je odprta za spremembe, a samo pod pogojem, da ima čas in možnost, da vse novo prepozna kot svoje. Če trkamo dovolj dolgo, ljubeče in vztrajno, če vstopamo spoštljivo, če ne prinašamo razdejanja, temveč spravo, se utrdba odpre. Kot dokazuje psihoterapevtska praksa, so spomini dostopni, če le vzdržimo proces prenove, sobivanje starega in novega, ki se nazadnje naučita skupnega jezika. Staro hoče biti ovrednoteno, a se je tudi pripravljeno umakniti, potoniti kot zaklad, ki ga ne potrebujemo več. Nihče ne more postati popolnoma nov, a nihče ni obsojen, da mora ostati vedno enak svojemu hrepenenju navkljub. V naših rokah ni samo naša prihodnost, kot smo vajeni misliti, ampak še najprej naša preteklost. Odkritja o možganskem delovanju dokazujejo, da v svoje spomine pod določenimi pogoji lahko vstopamo. Zato danes vemo, da lahko živimo kot spominska utrdba ali pa kot vesolje možnega. Ta neskončni prostor, v katerem se gnetejo, prižigajo in ugašajo galaksije nevronskih stikov, je molčeče vesolje, ki ga lahko nagovorimo. Odkrivajo ga znanost, umetnost in verstva, odkriva pa ga tudi vsak posameznik v samem sebi. 
Svoje možgane lahko pregovorimo, da nam izročijo ključe našega spomina, s tem pa tudi ključe našega življenja." (Po mojih izkušnjah so pri tem zelo učinkovite Alenkine vaje Na svoji zemlji). 

Življenje v dveh svetovih

Diham. Diham. Diham.

Sprejmam svoj strah in pogum.

Učim se prisluhniti strahu, vseeno pa se mu ne prepustim.

Učim se ovrednotiti staro, da se bo lahko poslovilo. 

Dovolim si žalovanje in solze.

Dovolim si metuljčke veselega pričakovanja v trebuhu.

Vztrajam na izbrani poti.

Gojim pogum in delam nove korake.

In potrpežljivo čakam, da vse novo v meni zaživi.

Komaj že čakam:))

ponedeljek, 14. julij 2014

Dva škrata


Čisto resno in prav zares:))

Dva škrata

Obiskala sta me dva škrata ...
Brkata,
a nič kaj možata.
Iskriva, igriva in
hudo nagajiva.
Brke sta nosila,
kot bi ravnokar
nekje si jih kupila.

Pa je vetrček zapihal ...
brke odnesel
in moji ljubi deklici
nazaj prinesel.

nedelja, 06. julij 2014

Najljubši seznam

Končno je tu poletje. Ahhh ... Čas za počitek, sprostitev, za nabiranje novih moči in celo za lenarjenje. A da ne bi preveč uživala, si vsak začetek poletja zagrenim s sicer hvalevrednim namenom, da bi pred odhodom na morje postorila cel kup reči, ki mi jih ni uspelo med letom. Saj veste, pospravljanje in podobne reči:). 

Letos je bil ta moj seznam še posebej "bogat" in dolg, pravi izziv za vsako perfekcionistko! Samo eno napako je imel - opravila s seznama mi nikakor niso dišala in doslej sploh nisem našla časa, da bi katerega začela ali celo zaključila. Čeprav se s tem dejstvom nisem prav veliko ukvarjala, so se v meni počasi začeli oglašati občutki krivde. Sprva potiho, nato pa vsak dan bolj. Seznam je bil napisan, tega se ni dalo pozabiti in kmalu se nisem mogla več pretvarjati, da "bom že". Poleg občutkov krivde pa sem v predelu srca začutila tudi nekakšno stiskanje, bolečino. Ki ni in ni hotela odnehati. Po nekajdnevnem mučenju sem se spomnila na predavanje Alenke Rebula Srce - sedež modrosti in njenih besed, da je srce varuh naših najglobljih potreb. Vprašala sem se, kaj mi sporoča moje razbolelo srce? Katero svojo potrebo sem spregledala? So opravila s seznama moja resnična potreba ali zgolj posledica prepričanj, v katerih sem bila vzgojena? 

Kmalu sem ugotovila, da je moj seznam bolj kot odsev mojih resničnih potreb posledica prepričanja, da moram preden si lahko oddahnem (oddidem na dopust), vse postoriti, imeti "vse poštimano". Čeprav sem se tega prepričanja v vsakodnevnem ritmu že kar dodobra otresla, me očitno nekajkrat na leto še pošteno "zagrabi". Kaj naj storim? Odločila sem se, da napišem še en oziroma nov seznam:) Ki bo upošteval moje želje in potrebe! Vas zanima, kako izgleda? Ni preveč impozanten, je bolj skromen, ampak takooooo moj:))

1. (Ne) delaj nič.
2. Počivaj.
3. Sledi svojemu srcu.
4. Dihaj.

PS. Kakšen pa je vaš najljubši seznam?

petek, 04. julij 2014

četrtek, 03. julij 2014

Bodi svoja ljubljena

Zelo zanimiv in izviren način za samovzgojo in učenje ljubezni do sebe, je na konferenci Desnomožgančki v podjetništvu predstavila fotografinja Vivienne Mcmaster. Njen program se imenuje Be Your Own Beloved: cultivating self-love through self-portraiture. Vivienne uporablja fotografski aparat, proces fotografiranja in portrete, ki nastanejo, kot neke vrste terapevtska sredstva, s katerimi ženske nagovarja, da se (bolj) vzljubijo. Prav take kot so.

Res navdihujoč način za udomačevanje občutka, da smo lepe in ljubljene!

PS. Nisem si mogla pomagati, da ne bi poskusila:))