ponedeljek, 03. november 2014

Pot iz zagrenjenosti in zamere

»V življenju pride čas, običajno v srednjih letih, ko se morajo ženske odločiti – verjetno je to najpomembnejša psihična odločitev za življenje v prihodnosti -, ali naj bodo zagrenjene ali ne. Ponavadi se soočijo z njo v poznih tridesetih ali na začetku štiridesetih let. Tedaj dosežejo točko, ko »jim je vsega dovolj« in je »kozarec poln do roba«. Sanje, ki so jih imele pri dvajsetih, so največkrat izmaličene. Mogoče imajo zlomljeno srce, razdrt zakon, neizpolnjene obljube."                        
       Clarissa P. Estes; Ženske, ki tečejo z volkovi


Kaj narediti, ko se kljub pozitivni naravnanosti ne moremo otresti občutka, da se nam v življenju ni izšlo tako, kot smo si želele, upale in sanjale in nam to prinaša bolečino?
Kako si pomagamo, ko se počutimo zagrenjene, razočarane, kljub temu, da vemo, da smo lahko hvaležne za tisoč stvari, pa tega enostavno ne moremo občutiti? Kot da nas nekaj iz naše preteklosti drži »v svojih krepljih« in ne pusti naprej.
In kako opustiti občutke jeze, zamere do ljudi, ki so nas hote ali nehote prizadeli, ki nas še vedno preganjajo, pa si želimo, da nas ne bi?

Prijateljica (hvala, Emina!) me je opozorila na zanimivo vajo, ki jo opisuje Clarissa Pinkola Estes v svoji znameniti knjigi Ženske, ki tečejo za volkovi. Zame je bila veliko odkritje in seveda je prišla tudi v pravem trenutku:) Naredimo jo, če se nam zgodi, da se počutimo zagrenjene, če se ne moremo otresti občutka, da nam življenje še marsikaj dolguje ali pa občutimo veliko jeze in zamere do nekaterih ljudi, pa čeprav smo mislile, da smo jim že odpustile. 

Vaja se imenuje descansos in je nekakšen inventar, preglednica krajev v našem življenju, kjer smo izgubile delček sebe – ljube ljudi, sanje, upe, vero … 

Kot pravi Clarissa Pinkola Estes: »Ženske umrejo tisoče smrti, preden dosežejo dvajseto leto. Napotile so se v to ali ono smer in bile usmrčene. Tudi nekatera upanja so umrla in nekatere sanje so bile usmrčene. Kdor meni drugače, še zmeraj spi.« 

Kaj lahko pridobimo od te vaje? 

Brenda Stanton, avtorica programa Claim yourt worth pravi, da nas vztrajanje občutkih zamere, jeze in zagrenjenosti oddaljuje od občutka, da smo vredne vsega lepega v življenju. Kadar imamo občutek, da nam življenje še nekaj (ali dosti) dolguje ali pa tudi na ljudi gledamo kot na naše dolžnike, v odnose in v življenje vstopamo iz pozicije pomanjkanja, ki nam preprečuje videti vse obilje, ki nam je na voljo in ga lahko uživamo. Kot pravi Alenka Rebula, se tako nehote izogibamo blagostanju ali pa zapravljamo svoje možnosti.

Namesto, da bi potonile v grenkobo, se lahko odločimo, kot predlaga Clarissa Pinkola Estes, da se povežemo s svojo ustvarjalno in instinktivno naravo: »Tudi v najboljšem od svetov, se mora duša od časa do časa osvežiti. … nekaj se olušči, nekaj odpade, nekaj spere.« Poglejmo na svoje življenje in počastimo trenutke, ko smo doživele male ali velike smrti, blagoslovimo jih, da bodo lahko odslej bivale v preteklosti, kamor spadajo. Ne bojmo se raziskovati temnih plati svojega življenja, saj bomo kot pravi Estesova: »s svežimi uvidi in z novimi pogledi na življenje in nase povečale moč duše.«

Vaja nosi ime po t. i. descansos oz. počivališčih, ki so značilni za južnoameriške in mediteranske dežele. To so majhni križi, ki jih najdemo vzdolž cest, pogosto okrašene z umetnimi ali pravimi cvetlicami, včasih pa jih sestavjata le dva kosa lesa, zavezana v obliko križa. Descansos zaznamuje mesto, kjer je bilo v prometni ali drugi nasreči prekinjeno človeško življenje in spremenjeno življenje tistih, ki so ostali za njim. So simbol življenja, ljubezni, spominjanja in praznovanja.

POTEK VAJE:

Potrebujemo nekaj A4 listov, ki jih zlepimo, tako da dobimo nekoliko daljši trak (lahko uporabite 3, 4 ali več listov, jaz sem uporabila za vsako desetletje en list papirja). S flumastri ali markerji na traku označimo letnice, ki nam bodo v pomoč pri orientaciji. 

Nato lahko začnemo z označevanjem. Na traku s križi označimo kraje, kjer so se zgodile naše male ali velike smrti. Morda se zdi vaja malce čudna (le zakaj bi se hoteli spominjati slabih, bolečih trenutkov?), morda bo celo malce boleča, a s tem, ko jo naredimo, se podamo na pot preobrazbe naših občutij in našega odnosa do življenja. S tem, ko se jih spomnimo, počastimo vse dobro, lepo, kar je tam umrlo (naši upi, sanje) in jih na nek način blagoslovimo. Tako jih bomo lahko pustili tam, kamor spadajo – v preteklosti.

Označimo poti, na katere nismo stopili, zamujene priložnosti, uspehe, ki smo si jih želeli, a se niso zgodili, trenutkov, ko smo bili prizadeti, ko smo naredili napako, ki jo obžalujemo, strto srce, izgubljeno ali izdano prijateljstvo, sanje in upe, ki se niso uresničili ... Naredimo descansos, počivališča za vse tiste vidike sebe, ki so bili nekam namenjeni, a nikoli niso prispeli na cilj, pravi Clarissa Pinkola Estes.

Nad tiste, ki smo jih večinoma že odžalovali, lahko napišemo ODŽALOVANO. Križe lahko okrasimo s poljubnimi simboli, ki so nam ljubi ali smiselni. Nad tistimi, ki jih še zaznavamo, čeprav so že v globinah, napišemo POZABLJENO.

Ko dokončamo svoj descansos, nam postane razvidno, kaj iz naše preteklosti ima še moč nad nami oziroma katere so tiste »smrti« v naši zgodbi, ki jih moramo še odžalovati in odpustiti. Kot pravi Clarissa Pinkola Estes – »moramo se jih spomniti, a obenem tudi pozabiti.« Za to, da se jih usmilimo in počastimo ter jih poležemo k počitku, pa potrebujemo veliko časa in potrpežljivosti. Včasih pa tudi pomoč.

Ko bomo počastili svoje izgube, odpustili sebi in drugim in blagoslovili svoje izkušnje, bomo spet bolj svobodni in z novim vidom stopali po svoji poti življenja. Opazili bomo, da je naša pot obdana z bohotnim cvetjem in da ob njej teče bogata in sinja reka ustvarjalnosti:).

Ni komentarjev:

Objavite komentar