Skrivna sestavina življenja

Beseda čudežno je gotovo najbolj zaznamovala letošnje leto. Saj ne, da bi bilo vse čudežno! Ne, pravzaprav je bilo tudi presenetljivo veliko tavanja v temi in ponavljajočega se zaletavanja v slepih ulicah. A prav tam, v temi in v občutkih nemoči, se je v meni prebudilo nekaj novega. Kot bi me dolgotrajno ždenje v temi, usposobilo za to, da sem postala bolj odprta, dojemljiva in hvaležna za skrivno sestavino življenja, ki jo imenujem čudežno.

Vsakega izmed nas prej ali slej doleti dejstvo, da so nekatere stvari iznad naše moči vplivanja. Zgodi se, da se naša pričakovanja ne izpolnijo. Naš trud se ne poplača. Naše življenje ne gre v smer, ki smo jo želeli. Znajdemo se v zastoju. Vrtimo se v enih in istih zgodbah. Izgubimo ljudi, ki jih imamo radi. Doletita nas bolezen, trpljenje. Ali drugače - naše življenje ni ena sama zgodba o zmagi volje in razuma … 

Ko se znajdemo v eni izmed teh (ali kakšni podobni situaciji) je težko. Težko je sprejeti nova dejstva, ko pa smo tako zelo navezani na svoja pričakovanja in na to, kako bi moralo biti. Kar je razumljivo, saj življenje po pričakovanjih od nas zahteva najmanj napora. Ko se znajdemo v situaciji, ki je nismo pričakovali – pa je zelo naporno. Naš način razmišljanja, vajen delovati po principu »pričakovanega«, doživi pravi vihar in vse, kar se je še včeraj zdelo edino možno, mora danes na odpad, v igri pa ostanejo možnosti, ki smo jih prej ocenjevali za malo verjetne ali celo premalo dobre, da bi jih uvrstili v našo zgodbo.

Kot nam življenje postreže z limonami ...

Življenje nam je postreglo z novimi dejstvi. Če smo navajeni razmišljati le okviru tega, kar nam je bilo znano, jih težko sprejmemo. Upiramo se jim, ne moremo jih sprejeti, jezimo se, žalostimo … zdi se nam, da se je življenje grdo poigralo z nami, da si tega nismo zaslužili in da smo žrtev. Nekateri ostajajo v tem stanju upora proti življenju leta in leta, morda celo življenje. Zaverovani v tisto, kar bi moralo biti, pa se ni uresničilo, zaprejo svoj pogled v preteklost in obstanejo, neobčutljivi za vse možnosti, ki jih še imajo. 

K razmišljanju v drugi smeri me je spodbudila zgodba iz knjige Blagoslovi starega očeta, Rachel Naomi Remen. V njej opisuje življenjsko naravnanost svoje družine. Pravi, da se je v njenem otroštvu pogosto zgodilo, da je ob odpiranju hladilnika, padlo ven kakšno jajce in se razbilo. Njena babica se ob tem ni jezila, ampak je le rekla: »Nič hudega, bomo pa naredili šarkelj.« Ko je avtorica knjige v najstniških letih zbolela za neozdravljivo Cronovo boleznijo, je njena mama uporabila natanko iste besede: »Nič hudega, naredili bomo šarkelj.«   

 … si iz njih naredimo limonin kolač:)

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem doumela pomen tega »šarklja«. Pomeni, da sprejmemo, kar nam življenje prinese in se odpremo možnosti, da bo kljub temu, vse skupaj ok. Pustimo svoja pričakovanja, prepričanja in sprejmemo novo sestavino svojega življenja, čeprav se zdi slabša od sprva pričakovane, z močno vero, da se tudi z njeno (ali pa prav z njeno) pomočjo lahko naredi »šarkelj«. 

Skrivna sestavina življenja

Sprejemati življenje tako kot je in vse, kar nam prinese, ni lahko. Zahteva, da se prepustimo in da smo neznansko pogumi. Zahteva, da pozabimo naša prepričanja in to, kar vemo. Včasih se namreč zgodi, da nekaj, kar bi zagotovo ovrednotili kot slabo – huda življenjska preizkušnja na primer – postane prav tista nepričakovana sestavina, ki naredi naše življenje - ne tako, kot smo ga sanjali - ampak drugačno, pogosto celo boljše, kot smo si ga lahko kdaj koli zamislili. Čudežno je, kako lahko nek dogodek iz nas potegne najboljše, kar smo, nam ponudi priložnost, da se zavemo svoje edinstvenosti in da najdemo svoje poslanstvo.

Odpreti svoj pogled čudežnemu, zame pomeni, da v receptu življenja, vedno ostanemo odprti za skrivno, nepričakovano sestavino, ki bo, iz kaosa različnih sestavin, ki nam jih je (in bo) postreglo življenje, ustvarila edinstven in okusen kolač:))