Pesem je nastala, ko sem prebirala novo knjigo Alenke Rebula in Josipe Prebeg, Vera vase. Najprej me je pritegnilo poglavje Stopiti iz naboja v živost (str. 197). To vprašanje me je že dolgo nagovarjalo, a nisem našla odgovorov. Do zdaj:))
Odpiram srce
Dolgo sem
čakala.
Dolgo sem
jokala.
Hrepenela.
Se jezila.
Stegovala
roke po vaši ljubezni.
Zahtevala.
Zahtevala.
Iskala
naročje, kjer bi se napila
sprejetosti
in moči.
Dom, kjer bi
bila zame vrata vedno odprta.
Zavrnjena sem
trpela,
s krvavečim
srcem, ranjeno dušo,
a se nisem
mogla premakniti od vas,
ki bi mi
morali dati,
kar mi
pripada.
Tako sem
mislila.
In žalovala
za vsem,
kar mi ni
bilo dosegljivo.
Mineval je čas ...
Pobrala sem
kosti svoje duše,
odžalovala in počastila,
kar je živelo,
a se ni nikoli dopolnilo
odžalovala in počastila,
kar je živelo,
a se ni nikoli dopolnilo
in začela graditi
svoj dušni dom.
Varno zavetje, čudežni gozd,
cvetoč
travnik ob izviru ljubezni,
ki mi je vedno
dosegljiv.
Kjer sem doma.
Ki mi pripada.
Ki mi pripada.
Moja duša se je ogrela, nahranila
in zapela pesem o obilju sveta.
in zapela pesem o obilju sveta.
Z vsem svojim
obiljem
sem stopila pred vas,
poglejte, to
sem jaz!
A v vaših
očeh,
sem spet zagledala le
malo, ubogo,
zapuščeno deklico.
Spet sem
trpela, jokala,
kot bi bilo
prvič …
Zdaj čutim,
da je čas.
Čas, da
pretrgam nevidne vezi,
s katerimi sem se priklenila na vas.
Čas, da preneham čakati,
kar ne bo
nikoli prispelo.
Čas, da razprem svoja jadra
Čas, da razprem svoja jadra
in odplujem.
Drugam.
Drugam.
Že čutim, kako obračam hrbet znanemu hladu
in odpiram
svoje roke, svoje srce
razkošni
toplini tisočerih sončnih zahodov.
Zdaj lahko grem.
Svobodna, z odprtim srcem
in z
blagoslovom doma v sebi.
Naprej ...
za
svetlobo, za soncem.
