Resnični smo lepi

V zelo navdihujoči knjigi Daring greatly, Brene Brown (ki jo zelo, zelo priporočam), sem našla prekrasen odlomek iz otroške pravljice Žametni zajček ali kako igrače oživijo, ameriške avtorice Margery Williams*. Odlomek je del pogovora med dvema igračkama - med Žametnim zajčkom, ki si na moč želi, da bi postal Resničen, in med starim Krznenim Konjičkom, ki mu razkrije skrivnost "otroške čarovnije", ki navadne igrače spremeni v Resnične. Ker mi je bil zelo všeč, sem ga prepisala, morda bo "pogrel" srce tudi vam.

»Kaj je to RESNIČEN?« je nekega dne vprašal Zajček.

»Resničnega te ne naredijo,« je odvrnil Krzneni Konjiček. »To je nekaj, kar se ti zgodi. Kadar te ima otrok rad, res dolgo rad, ne samo takrat, ko se igra s tabo, ampak te ima RESNIČNO rad, potem postaneš Resničen.«

»A to boli?« je vprašal Zajček.

»Včasih,« je odgovoril Konjiček, ki ni nikdar lagal. »Ko si enkrat Resničen, ti za bolečino ni mar.«

»Ali se to zgodi hitro, ,« je vprašal Zajček, »a bolj počasi, postopoma?«

»Ne zgodi se naenkrat,« je odgovoril Krzneni Konjiček. »Za to, da postaneš Resničen, potrebuješ veliko časa. Igračam, ki se hitro zlomijo, ki imajo ostre robove, ali takim, ki jih je potrebno skrbno čuvati, se to ponavadi ne more zgoditi. Je že tako, ko enkrat postaneš Resničen, je tvoj kožušček že ves oguljen, tvoji sklepi zrahljani in tvoje oči, oh, te so se že zdavnaj odkotalile neznano kam. Ampak to sploh ni pomembno, kajti, ko si enkrat Resničen, ne moreš biti več grd, razen za tiste, ki ne razumejo.«

Kot pravi Brene Brown, je »biti resničen« v tem odlomku zelo blizu tistemu, kar ona imenuje "živeti z vsem srcem". Poleg tega pa nas, po njenem, opomni tudi na to, da veliko lažje postanemo Resnični, če smo ljubljeni. In ko postanemo Resnični, postanemo tudi resnično lepi.

* Žametnega zajčka lahko berete tudi v slovenščini in sicer v prevodu Maje Lavrač.

Sanje

Na mehko zaobljeni obali sinjega morja, v zavetju dehtečih borovcev, sem sanjala sanje, polne simbolike in topline.

Živela sem v skromni, a lepi stari hiši, polni topline in domačnosti. Kuhinja je bila ločena od dnevnega prostora, imela je star štedilnik in krušno peč. Sprehajala sem se po hiši, si jo ogledovala in jo občudovala, nenadoma pa sem se zavedla, da dobim obiske. Ob tem sem se počutila srečno vznemirjeno, a hkrati mirno: vse je ravno pravšnje (nisem se obremenjevala ali imam pospravljeno, če sem urejena in ali je vse na svojem mestu). In ste začele prihajati, ena za drugo ste kapljale v kuhinjo. Pozdravljale smo se, pripovedovale ste o tem, kako vam je uspelo priti, čeprav ste mislile, da ne boste mogle. Prinašale ste stvari, jih odvijale, se v kuhinji počutile zelo domače. Vladalo je praznično vzdušje, čeprav ni bil praznik, niti ni nihče praznoval rojstnega dne. Kuhinja je postajala vedno bolj polna, vedno bolj topla, kar žarela je od povezanosti in iskrivosti.

Spomnila sem se, kaj pa otroci? Pokukala sem v dnevno sobo – polno otrok, ki so se igrali, naši možje in partnerji pa pomenkovali. Vse je v redu, sem srečna pomislila. Prešinilo me je, nekaj bo treba skuhati. S to idejo v glavi sem se odpravila v kuhinjo. Tam pa že polno loncev, vse že vre, na mizi moka, valjar … se že vse dogaja! "Juhica se že kuha," ste mi zagotovile, "v pečici pa se pečejo slastni buhteljni, dovolj bo za vse." In smo naprej pletle naše pogovore, se smejale, ob tem še malo brkljale po kuhinji, brez vsakega napora in truda. Čutila sem da je vse ravno pravšnje, čutila sem pomirjenost in toplino, bila sem "doma". V teh lepih občutkih, so se moje sanje iztekle.

Besede, ki celijo rane

Pred dnevi sem naletela na pretresljiv francoski oglas proti telesnemu kaznovanju otrok. Oglas me je pritegnil, ker se tematike loteva na povsem drugačen način. Brez olepševanja prikaže kruto banalnost nasilja. Tisto kar ga dela presežnega pa je, da obenem v nas zbudi zavedanje o vzrokih, nas navda s sočutjem in nam pokaže pot iz začaranega kroga nasilja. Pogledala sem ga že nekajkrat in vsakič se me dotakne prav do srca in do solz.

 

Verjetno nas je veliko, ki smo v svojem otroštvu doživeli telesno kaznovanje s strani svojih staršev. Kot otroku se nam je zrušil svet, kot mladostniki smo si obljubili ali celo zaobljubili, da bomo drugačni. Boljši. Da svojih otrok ne bomo kaznovali na tako nasilen način. Ta sveta obljuba nam je bila v težkih trenutkih v uteho, pomenila nam je upanje na svetlo prihodnost. Sanje o tem, da bomo kot starši znali bolje ravnati kot naši starši, pa se nam v »odraslem« življenju lahko sesujejo v prah. Zgodi se nam celo, da nam iste sanje in upi na katerih smo gradili svoja pričakovanja o srečni družini, začnejo prinašati še hujšo bolečino kot je bila tista, ki smo jo doživeli kot zlorabljen otrok. 

 

Ko se odrasli zlorabljeni otroci znajdemo v podobni situaciji, kot smo jo doživeli kot otrok, se nam vsem sanjam in upom navkljub lahko zgodi, da se odzovemo podobno ali celo enako kot so se naši starši. Kako lahko pride do tega? Ker smo bili kot otroci zaradi nasilja travmatizirani, nimamo zavestnega dostopa (nadzora) do svojih čustev, še manj do reakcij, pa naj se še bolj trudimo. Zgodi se brez našega zavestnega privoljenja in ko se začne, se ne zmoremo ustaviti. Poti so utečene ... Sledijo strašni občutki krivde, samozavračanje, celo sovraštvo do sebe, obup. Vse to lahko privede v nov krog nasilja (do sebe in/ali drugih) in vzorci se prenašajo naprej.

Obstajajo pa tudi boljše poti. Izberemo jo, če se ne predamo utapljanju v občutkih krivde in strahovih. Izberemo jo, če v sebi poiščemo pogum in sprejmemo tisti del sebe, ki ga zavračamo in bi ga najrajši »odrezali«. Če ne zmoremo sami, si lahko poiščemo pomoč in podporo. Zdravega postavljanja mej ter iskanja olajšanja ter sprostitve, ko jo potrebujemo, se lahko naučimo.

Res je, bolečin, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, ne moremo zbrisati, dejanj ne popraviti, časa ne moremo zavrteti nazaj. Na srečo pa obstajajo dejanja in besede, ki lahko celijo rane. Dejanja kot so pogled poln sočutja, objem, besede "žal mi je" lahko spremenijo svet.

Ko prehodimo pot do sebe, ubesedimo svojo zgodbo in jo sprejmemo, nas čaka zadnja, najtežja naloga. Povedati svojo zgodbo. Zakaj je to tako pomembno? S tem, ko bomo povedali kaj se nam je zgodilo, bomo "stopili" delček ledenega molka, ki je hromil generacije in jih zaznamoval z bolečino. Morda bo naša zgodba spodbudila še koga, da stori podobno. 

Če svoje zgodbe še ne moremo povedati, jo lahko nosimo v srcu, dokler ne bomo prepričani, da jo želimo deliti. Za dejanja in besede, ki celijo rane, ni nikoli prepozno.