Besede, ki celijo rane

Pred dnevi sem naletela na pretresljiv francoski oglas proti telesnemu kaznovanju otrok. Oglas me je pritegnil, ker se tematike loteva na povsem drugačen način. Brez olepševanja prikaže kruto banalnost nasilja. Tisto kar ga dela presežnega pa je, da obenem v nas zbudi zavedanje o vzrokih, nas navda s sočutjem in nam pokaže pot iz začaranega kroga nasilja. Pogledala sem ga že nekajkrat in vsakič se me dotakne prav do srca in do solz.

 

Verjetno nas je veliko, ki smo v svojem otroštvu doživeli telesno kaznovanje s strani svojih staršev. Kot otroku se nam je zrušil svet, kot mladostniki smo si obljubili ali celo zaobljubili, da bomo drugačni. Boljši. Da svojih otrok ne bomo kaznovali na tako nasilen način. Ta sveta obljuba nam je bila v težkih trenutkih v uteho, pomenila nam je upanje na svetlo prihodnost. Sanje o tem, da bomo kot starši znali bolje ravnati kot naši starši, pa se nam v »odraslem« življenju lahko sesujejo v prah. Zgodi se nam celo, da nam iste sanje in upi na katerih smo gradili svoja pričakovanja o srečni družini, začnejo prinašati še hujšo bolečino kot je bila tista, ki smo jo doživeli kot zlorabljen otrok. 

 

Ko se odrasli zlorabljeni otroci znajdemo v podobni situaciji, kot smo jo doživeli kot otrok, se nam vsem sanjam in upom navkljub lahko zgodi, da se odzovemo podobno ali celo enako kot so se naši starši. Kako lahko pride do tega? Ker smo bili kot otroci zaradi nasilja travmatizirani, nimamo zavestnega dostopa (nadzora) do svojih čustev, še manj do reakcij, pa naj se še bolj trudimo. Zgodi se brez našega zavestnega privoljenja in ko se začne, se ne zmoremo ustaviti. Poti so utečene ... Sledijo strašni občutki krivde, samozavračanje, celo sovraštvo do sebe, obup. Vse to lahko privede v nov krog nasilja (do sebe in/ali drugih) in vzorci se prenašajo naprej.

Obstajajo pa tudi boljše poti. Izberemo jo, če se ne predamo utapljanju v občutkih krivde in strahovih. Izberemo jo, če v sebi poiščemo pogum in sprejmemo tisti del sebe, ki ga zavračamo in bi ga najrajši »odrezali«. Če ne zmoremo sami, si lahko poiščemo pomoč in podporo. Zdravega postavljanja mej ter iskanja olajšanja ter sprostitve, ko jo potrebujemo, se lahko naučimo.

Res je, bolečin, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, ne moremo zbrisati, dejanj ne popraviti, časa ne moremo zavrteti nazaj. Na srečo pa obstajajo dejanja in besede, ki lahko celijo rane. Dejanja kot so pogled poln sočutja, objem, besede "žal mi je" lahko spremenijo svet.

Ko prehodimo pot do sebe, ubesedimo svojo zgodbo in jo sprejmemo, nas čaka zadnja, najtežja naloga. Povedati svojo zgodbo. Zakaj je to tako pomembno? S tem, ko bomo povedali kaj se nam je zgodilo, bomo "stopili" delček ledenega molka, ki je hromil generacije in jih zaznamoval z bolečino. Morda bo naša zgodba spodbudila še koga, da stori podobno. 

Če svoje zgodbe še ne moremo povedati, jo lahko nosimo v srcu, dokler ne bomo prepričani, da jo želimo deliti. Za dejanja in besede, ki celijo rane, ni nikoli prepozno.