nedelja, 29. december 2013

V ledenem objemu Snežne kraljice


  ... ali zgodba o iskanju pomladi

Prelepo Andersenovo pravljico Snežni kraljici že dolgo poznam, letos poleti pa sem si zaželela, da bi jo spet prebrala. Pravljica me je nagovarjala in vabila, dokler si je nisem jeseni zares izposodila v knjižnici. Že kar nekaj časa sem nosila v sebi občutek, da se pod dokaj mirno površino mojega življenja nekaj dogaja. Nekaj, čemur nisem vedela imena – počutila pa sem se, kot da v mojem življenju nekaj manjka - nekaj zares lepega, kar bi napolnilo moje srce. Zanimivo pri vsem je bilo, da lepih trenutkov v mojem življenju ni manjkalo, a kot, da bi se v tistem trenutku, ko so se zgodili, nekako oddaljila od sebe in dogajanja. Lahko sem opazovala dogajanje, se zavedala lepote, se obnašala veselo, radostno, a v srcu tega nisem mogla čutiti. Moje srce je ostajalo prazno in samotno. Nisem mogla zares užiti lepote, sreče, radosti. To me je navdajalo z žalostjo pa tudi z občutki krivde, kako, da ne morem čutiti sreče in da nisem dovolj hvaležna za vse kar prejemam.
Spraševala sem se, kaj se dogaja z mano, a odgovora nisem našla. Takrat mi je na misel prišla pravljica o Snežni kraljici. Zdelo se mi je, da mi je kot Kayu, padel v srce košček začaranega stekla, zaradi katerega je moje srce začelo ledeneti in se ni moglo nahraniti z lepoto, ki ga obdaja. 

Pri tem je tudi ostalo, dokler se nisem jeseni na spletnem seminarju z Brene Brown, srečala s pojmom OTOPELOSTI. Takoj sem se spomnila na svoja občutja v zadnjih mesecih in na pravljico o Snežni kraljici. Postalo mi je razvidno, zakaj me je tako privlačila in kakšno sporočilo mi prinaša. Zame je pravljica o Snežni kraljici čudovita prispodoba vsega kar se dogaja v naši duši, srcu v otopelosti in takrat, ko se odločimo poiskati pomlad. Zgodba, polna zanimivih podrobnosti in pomenov, me je tako navdušila, da sem se odločila, da se vanjo poglobim in skušam razvozlati njene modrosti. V pomoč in navdih mi je bila knjiga Clarisse Pinkole Estés, Ženske, ki tečejo za volkovi. 

V objemu otopelosti 

»Nekoč je živel vrag. Bil je navdvse hudoben. Nekega dne je bil zelo dobre volje, saj je ravnokar napravil zrcalo, ki je skrčilo v nič vse, kar se je v njem zrcalilo dobrega in lepega. Vse, kar je bilo grdo in nekoristno, pa se je povečalo in bilo videti desetkrat hujše kot prej ...«

Zgodba se začne zapletati, ko nekega dne začarano ogledalo pade na zemljo in se razleti na milijardo koščkov. Koščki, raztreščeni po celem planetu, so padali ljudem v oči, nekaterim pa celo v srce. To je bilo pogubno, saj so njihova srca postala hladna in trda kot ledena kepa. 

Otopelost lahko opisali kot stanje, ko je zmanjšana naša sposobnost za čutenje - za občutenje pisane palete različnih čustev, tako tistih lepih, kot tistih manj lepih. Stopnje otopelosti so različne, odvisno od tega koliko se ji (hote ali nehote) prepustimo. Kako pride do nje? Otopelost je lahko posledica različnih življenjskih preizkušenj, ki jih ne zmoremo predelati in nas zelo močno bolijo. Otopimo pa lahko tudi zaradi vrste manjših, »vsakdanjih« problemov ali napačnih življenjskih odločitev, ki »malo po malo« načenjajo našo stabilnost (povzročajo male bolečine), a tega ne prepoznamo in ne rešujemo, ali pa jih prepoznamo, a se iz različnih razlogov odločimo, da jih ne zmoremo rešiti.
 

Zgodi se nam podobno, kot dečku Kayu, ki živi skromno a srečno življenje in skupaj z deklico Gerdo, s katero ga veže pristno prijateljstvo, na malem balkonu, ki povezuje njuni hiši, goji čudovite vrtnice. Nekega dne Kay v srcu začuti močno bolečino. Bolečina takoj v naslednjem hipu mine, toda deček ni več isti. Nenadoma ne najde več zadovoljstva v stvareh, ki so ga prej izpolnjevale in začne ga privlačiti vse kar je mrzlo, nespremenjlivo in v svoji beli negibnosti, slepeče lepo. Občuduje snežinke, ki so tako popolne, vrtnice, ki jih je imel prej tako rad, se mu zazdijo preveč nepopolne. Nekega dne, ko se z drugimi otroki sanka, ga Snežna kraljica s sanmi odpelje na sever, v svoje kraljestvo. 

Otopelost se začne z bolečnino – zbodljajem v srce. Ko je bolečina za nas premočna ali traja predolgo, se poskušamo pred njo zavarovati. Sprejemo zavestno ali nezavedno odločitev, da nas ne bo nikoli več tako bolelo. Načinov, kako lahko to dosežemo, je mnogo. Pogosta izbira so različne odvisnosti – da ne bi čutili in vedeli za svojo bolečino, preveč jemo, pijemo, delamo, nakupujemo, tečemo, telovadimo, gledamo televizijo, spimo, težimo k popolnosti ... To nam sprva res prinese olajšanje in občutek, da bomo zmogli, toda dolgoročno smo si nastavili past, iz katere se težko izvijemo. Če odmislimo posledice različnih odvisnosti, ki so lahko zelo resne, čez čas začutimo, kot da v našem življenju manjka nekaj pomembnega. Nekaj, kar nas prebuja, razveseljuje in dela žive. Kot bi življenje izgubilo svoj čar.  

Brene Brown pravi, da je za razumevanje otopelosti pomembno zavedanje, da ne moremo izbirati, katera čustva bomo »zamrznili«. Ko zmanjšamo občutenje neprijetnih čustev, kot so žalost, bolečina, jeza …, se zmanjša tudi naša sposobnost za občutenje lepih čustev in polnosti življenja. Lepota vrtnice, simbola ljubezni in življenja, nas ne nahrani več. Ko smo življenju odvzeli njegove trne, smo postali imuni tudi za njegovo lepoto. Tako se nam čez čas začne dozdevati, da v našem življenju ni ničesar lepega, radostnega, navdihujočega. Iščemo vzroke, a ponavadi so že pozabljeni. Otopelost je kot bivanje v prelepi, a hladni deželi Snežne kraljice. Našo dušo prekrije ledena odeja pozabe in ne vemo za bolečino, žalost, izgubo, niti za toploto in pomlad. Čas se ustavi. Zelo dolgo, dolgo lahko traja, preden začutimo, da je naše srce že napol zmrznjeno in da nas od »smrti« loči le še en leden poljub Snežne kraljice.

Odpoved veselju 

Deklica Gerda se odpravila iskat svojega prijatelja Kaya, ki naj bi ga odnesla reka. Odšla je k reki in ji vrgla svoje nove, lepe, rdeče čeveljce, da bi ji reka vrnila prijatelja. Toda reka jih ni hotela sprejeti. Deklica je mislila, da jih morda ni vrgla dovolj daleč in ko se trudila, da bi jih vrgla čim dlje, je njen čoln odnesla reka. Rdeči čeveljci so simbol veselja, radosti in ustvarjalnega življenja (naše največje dragocenosti), ki ga žrtvujemo, v želji, da nas ne bi bolelo in da ne bi bili več prizadeti. Toda naša žrtev je zaman, reka čeveljce vrne. Odpoved veselju in tistemu, kar nas veseli in dela »žive«, nas ne more zavarovati pred nepredvidljivim življenjem, ima pa hude posledice za naš notranji svet. 

Gerdo je reka odnesla do čudne starke, ki je živela v lični hišici sredi čudovitega češnjevega vrta, polnega najlepših cvetlic. Povedala ji je svojo zgodbo in da išče Kaya, starka jo je potolažila, da bo gotovo kmalu prišel in naj do takrat ne bo preveč žalostna. Povabila jo je, naj ostane pri njej, zoba češnje in si ogleduje cvetilce. Starka, ki je bila v resnici čarovnica, jo je vsak dan počesala z zlatim glavnikom, ki je povzročal pozabo. Gerda se ni več spomnila, zakaj je prišla in kam je želela. Da se ne bi spomnila na Kaya, je starka iz vrta odstranila vse vrtnice, ki so Gerdo spomninjale na nanj. Minevali so dnevi, tedni, meseci v sladkanju s češnjami, plesanju na vrtu, ogledovanju cvetlic in sladkem spancu. 

Soočiti se z realnostjo – sivino in pustostjo svojega notranjega sveta 

Nekega dne si je Gerda ogledovala cvetlice na vrtu. Zdelo se ji je, da kljub velikemu številu ena manjka, pa se ni mogla spomniti katera. Nek drugi dan je na starkinem klobuku uzrla vrtnico (ki jo je starka pozabila) in spomnila, katero cvetlico je iskala. Vznemirjena je tekla na vrt in na rožnih gredicah iskala vrtnice, a jih ni našla. Od hude žalosti je zajokala. Iz tal, kamor so padale njene solze, so pognale vrtnice in spet se je spomnila na Kaya. Vrtnice so ji povedale, da še ni umrl in spomnila se je, da ga mora poiskati. V teku je zapustila vrt in ko je stopila skozi vrata, je opazila, da je poletja konec in da je že pozna jesen. V začaranem vrtu, kjer so rože cvetele vse leto, tega sploh ni opazila. Ugotovila je, da ne sme izgubljati časa. Odpravila se je naprej. Kamor koli se je ozrla je bil svet siv, mrzel in žalosten. 

Življenje na prečudovitev vrtu, kjer imamo vse, le tistega ne, kar nam je najljubše, je prispodoba za življenje v otopelosti, brez radosti in smisla. Dolgo lahko živimo navidez zadovoljno, dokaj srečno življenje, ki nas navdaja z občutkom varnosti, gotovosti in predvidljivosti. Govorimo si, da je še čas za naše sanje ali pa jih raje »pozabimo« ali označimo za neuresničljive. Izbrati življenje, ki je varno, udobno, polno sladkosti, a v njem ni tistega, po čemer zares hrepenimo, pomeni izbrati pot v ledeno deželo Snežne kraljice. V resnici se lahko zgodi, da pozabimo na svoja hrepenenja, na naše najglobje potrebe in se zazibamo v zavajujočo mehkobo pozabe. Ker pa naša duša, četudi napol zmrznjena, vseeno hrepeni po pomladi, nam življenje gotovo prinese na pot situacije, ljudi in stvari, ki nas spomnijo na to, po čemur hrepenimo To zelo boli. A če si priznamo svoje resnične potrebe, si dovolimo zajokati iz vsega srca in začutiti vso zatajevano žalost neizpolnjenosti, pridemo v stik tudi z najbolj živim delom svoje duše. Solze imajo veliko ustvarjalno moč. Začutimo pripravljenost zapustiti varno udobje in se odpraviti v neznano. Ločitev od dokaj zadovoljujočega, varnega življenja ni lahka in včasih moramo zbežati, saj bi nas drugače preveč vleklo nazaj. 

Ponovno spoznati jezik duše

Da bi priklicali pomlad nazaj svoje življenje, moramo tvegati in se odpraviti v neznano, se soočiti s pustostjo, sivino, umiranjem in žalostjo svojega notranjega sveta. Ugotovimo, da smo se predolgo predajali življenju v iluziji in pozabi. Nenadoma se zavemo, kako smo utrujeni, a nekaj nas žene naprej. Stopamo na pot notranje preobrazbe. 

Gerda na svoji poti sreča velikega krokarja. Pove mu svojo zgodbo in ga vpraša, če je morda videl Kaya. Krokar ji zbudi upanje – Kay je morda princ, ki živi v palači s princesko. Vendar ji težko razloži, ker, da je človeški jezik zapleten. Zaželi si, da bi deklica govorila krokarski jezik, da bi ji lažje povedal zgodbo o prineski. Gerdi postane žal, da se od svoje babice ni naučila krokarskega jezika. Krokar ji vseeno pove zgodbo o princeski in princu. Izvedel jo je od svoje izvoljenke, ki je udomačena in živi v palači. 

Krokar ima v pravljici vlogo božjega odposlanca, tistega, ki ima stik s svetom mrtvih in svetim. Je tudi simbol prerojenja duše. Govori svoj jezik – krokarščino, ki ni od tega sveta. Je jezik svetega, jezik duše. To, da se deklica ni naučila krokrščine od svoje babice, ki jo je znala govoriti, nam nakazuje na izgubljen dušni vidik modre (divje) ženske. Kajti poznati jezik duše, pomeni poznati svoj notranji prostor in njegove zakonitosti. To nam pomaga razumeti, kaj moramo narediti na svojem potovanju iskanju pomladi. Preden se bomo spustili v temni gozd, moramo opraviti še eno pomembno nalogo – spoznati svoj notranji prostor in njegove blagoslove. 

Raziskovati prostore svoje duše in odkriti njene dragocenosti 

Gerda iz pripovedovanja razbere, da bi princ lahko bil njen Kay. Zato si srčno želi obiskati palačo, da bi ga videla. V palačo ne more po običajnih poteh, saj je bosa. Krokarjevi izbranki se deklica zasmili in pokaže ji skrivno stopnišče, ki vodi v palačo. Deklico vodi pot skozi razkošne sobane palače, do spalnice, kjer spita princ in princeska. Njuni postelji sta v obliki lilije – princeska spi v beli postelji, princ pa v rdeči. Ob njenem obisku se prebudita, izkaže pa se, da princ ni Kai. Princeska in princ deklico takoj vzljubita, oblečeta jo v lepa oblačila in jo povabita naj ostane z njima. Gerda pa prosi le za voz in konja in par škornjev. Princ in princeska sta ji priskrbela škornje, povrh pa še puf, ter kočijo iz čistega zlata, ki so jo upravljali kočjaž in služabniki, ki so nosili zlate krone. 

Ko se deklica sprehaja po dragocenih sobanah kraljevske palače, se sprehaja po najbolj dragocenih prostorih svoje duše. Spozna princa in princeso – svoji najbolj mogočni notranji sili, ki jo takoj vzljubita, čeprav je bosa in brez vsega. Pomenljiv je simbol postelj v katerih spi kraljevski par – bela lilija je simbol nedolžnosti, rdeča pa ljubezni. Nedolžnost in ljubezen imata ključno vlogo v tej pravljici. Za deklico pomenita vir notranje moči, ki jo potrebuje na poti iz otopelosti.

Ko zahrepenimo po cvetenju in pomladi, je tudi naša naloga, da se povežemo z mogočnimi notranjimi viri (s kraljem in kraljico), poglobimo znanje in se povežemo z nedolžnostjo in ljubeznijo naše duše. Nedolžnost se razlikuje od naivnosti, pravi Clarissa Pinkola Estes: »Naivnost je ne vedeti ničesar in čutiti privlačnost dobrega. Nedolžnost je vedeti vse, a kljub temu čutiti privlačnost dobrega« (Ženske, ki tečejo z volkovi, str. 140).

Ko se nam ponovno razkrijeta obilje in dragocenost našega notranjega prostora, lahko sprejememo tudi blagoslove, ki izvirajo iz njega. Pomembno je, da se ne zadovoljimo z lepoto, ki se nam razodene in nas hrani, ampak sledimo hrepenenju duše, ki kliče pomlad. Zdaj smo precej bolje opremljeni za nadaljevanje naše poti – deklica v pravljici zaprosi za škornje, voz in konja, a princ in princesa ji priskrbita še lepo obleko, puf in zlato kočijo z osebjem.

Spust v temni gozd – obuditev vere, zaupanja in pridobitev posebnih moči 

Gerda se z zlato kočijo odpravi skozi mračen, temen gozd. Njena zlata kočija pa v temnem gozdu ne ostane neopažena – privabi razbojnike, ki živijo v njegovih najbolj temnih kotičkih. Razbojniki napadejo kočijo, ubijejo jezdece, kočijaža in služabnike, ter iz kočije potegnejo malo Gerdo. Obeta se ji kruta usoda, a k sreči jo reši mala razbojnica, ki si zaželi njene družbe. Ker je zelo odločna, je Gerda rešena. Gerdo vpraša, če je princesa, ta pa ji pove svojo zgodbo. Mala razbojnica ji obljubi, da je ne bo ubila, svoje male ročice pa pogreje v mehkem in toplem mufu. Gerdo odpeljejo v na pol podrt razbojniški grad sredi gozda. Mala razbojnica ji pokaže svoje ljubljenčke – golobe, med katerimi imata posebno mesto dva gozdna goloba, in severnega jelena. Da ne bi ušli na svobodo, jih ima mala razbojnica zaprte in privezane. Razbojnica prosi Gerdo, naj ji še enkrat pove svoje zgodbo. Ponoči, ko Gerda ne more spati, ji gozda goloba povesta, da je Kaya odpeljala Snežna kraljica. Jelen ji pove, da je Kay verjetno na Laponskem, kjer ima kraljica svojo poletno domovanje. Ko se mala razbojnica zjutraj zbudi, jo Gerda pove, kaj sta povedala gozdna goloba. Razbojnica ji obljubi, da ji bo pomagala. Severnemu jelenu obljubi prostost, če bo deklico odnesel na grad Snežne kraljice. Deklici da s seboj še škornje, muf pa obdrži zase. Namesto njega da deklici rokavice svoje matere, da je ne bo zeblo, ter hrano, da ne bo lačna. Z jelenom sta zdrvela skozi gozd, krokarji in volkovi so tulili, in kmalu ju je obdala rdeča svetloba. Prišla sta na Laponsko. 

Temačen gozd je vedno prispodoba za spust duše v podzemni prostor naše psihe. Tam se moramo srečati z »razbojniki«, plenilci naše duše, ki nam preprečujejo pot naprej. Čeprav je zlata kočija dragocena, sta jo princ in princesa verjetno darovala z namenom, da bo privabila plenilce in omogočila duši, da opravi naslednjo nalogo na svojem potovanju. Zlata kočija predstavlja zunanji blišč, kateremu se moramo odpovedati in v zameno pridobiti dragocene sposobnosti, ki nam bodo pomagale naprej. Razbojniki predstavljajo nepotešene, zavrnjene dele naše duše, ki potrebujejo našo ljubezen in pozornost (darove), da bi nas spustili naprej. Ko premagamo strah in se odpovemo zlati kočiji in pufu (prevelika zaščita), lahko v v zameno dobimo druge, bolj pomembne darove. 

Gerda od gozdnih golobov izve, kje je Kay in severni jelen jo z dovoljenjem razbojnice zna in zmore odpeljati tja. Jelen je simbol naše instinktivne narave, moči, vzdržljivosti in bistrosti, ki ko na taki poti potrebujemo. Goloba simbolizirata vero in (za)upanje, ki ju ponovno začutimo v srcu, ko iščemo pomlad. V zamenjavo za puf, ki si ga prisvoji mala razbojnica, Gerda dobi rokavice njene matere – kar pomeni, da sedaj poseduje tudi večjo odločenost, ki jo bo potrebovala za preživetje v hladni in surovi deželi. Zdaj ve, kam se mora odpraviti – prav v ledeno deželo k Snežni kraljici. Ko z jelenom prispeta tja, zagledata rdečo svetlobo, ki je barva rojstva – bliža se prerojenje duše. 

Srečanje z modrima ženskama: nahraniti dušo in ogreti srce v še tako hudi zimi 

Gerda in severni jelen prispeta pred majhno, nizko kolibo. Vrata vanjo so bila tako majhna, da sta se morala po vseh štirih splaziti vanjo. V hiši je sedela stara Laponka, ki si je na malem plamenu oljne svetilke kuhala ribo. Jelen ji je povedal svojo in Gerdino zgodbo. Laponka jima je povedala, da morata potovati še naprej, do Finske, kjer živi Snežna kraljica. Za na pot jima je dala nekaj besed napisanih na košček posušene polenovke, da jih odneseta njeni prijateljici, ki živi na Finskem. Gerdi je naročila naj na dragoceni košček zelo pazi in jo trdno privezala na jelenov hrbet. Kmalu sta prispela na Finsko, našla hišo modrijanke in potrkala na njen dimnik. Skozenj sta splezala v hišo, kjer je bilo tako vroče, da modra ženica ni imela oblečenih skoraj nič oblačil. Ženica je Gerdi odpela obleko, ji sezula škornje in slekla rokavice, jelenu pa na glavo položila kos ledu. Trikrat je prebrala sporočilo na košču ribe, nakar je znala vsebino na pamet. Ribo je vrgla v kotliček z juho, kajti nikoli ni ničesar zavrgla. Tudi njej je jelen povedal svojo in Gerdino zgodbo. Modra ženska je le mežikala, rekla pa ni nič. Jelen ji je predlagal, da Gerdi pripravi čudežni napoj, s pomočjo katerega bi lahko premagala snežno kraljico. Modrijanka pokliče jelena na stran in mu pove, da je Kay še vedno pri Snežni kraljici. Ker ima v očesu in srcu košček začaranega zrcala, misli, da je to najlepši kraj na svetu. Dokler se ju ne znebi, bo imela nad njim moč Snežna kraljica. Jelen vpraša ali ne more Gerdi dati nekaj, kar bi bilo močnejše od moči Snežne kraljice. Modra ženica pove, da Gerda že ima veliko moč, ki prihaja iz njenega srca, ljubezen in nedolžnost. Če ji to ne bo pomagala osvoboditi Kaya, je tudi ona brez moči. Jelenu naroči naj kar se da hitro odnese Gerdo na vrt Snežne kraljice in jo pusti pri grmu z rdečimi jagodami. Gerdo posadi na jelenov hrbet in odšla sta. 

Naslednja naloga na našem popotovanju je srečanje z modrima ženskama. Prva, stara Laponka, predstavlja znanje, sposobnost, kako v neprijaznem, ledenem okolju, nahraniti svojo dušo. Na košček posušene polenovke napiše sporočilo za drugo modrijanko, ki živi blizu Snežne kraljice. Druga modra ženska prikazuje sposobnost, da se ogrejemo (ogrejemo srce) tudi v najhujših razmerah, tudi ko čutimo zimo v naši duši. Deklici sleče razbojniške rokavice in škornje in jo pripravi na naslednjo nalogo. Jelenu pove, da deklica že ima moč, da premaga urok Snežne kraljice in mu naroči, naj jo odnese do grma z rdečimi jagodami. Zimzeleno rastlinje je povezano s predstavo o drevesu življenja, v predkrščanskem izročilu pa je simbol moči, sreče in upanja za vnovično vrnitev sonca. 

Brez čevljev in rokavic v hudi zimi – sprejeti svojo ranljivost  

Gerda se je spomnila, da je pozabila škornje in rokavice. Mraz jo je bodel v kosti, a jelen se ni ustavljal, tekel je vse do grma z rdečimi jagodmi, kjer je Gerdo odložil, jo jokajoč poljubil in odhitel nazaj, kot mu je naročila starka. Gerda je sredi ledenega vrta Snežne kraljice ostala sama, bosa in brez rokavic. Stekla je naprej, ko se je od nekod pojavil cel oblak snežink. Niso padale z neba, ki je bilo jasno, pritekle so po tleh. Čim bližje so bile Gerdi, tem večje so bile. Bile so straža Snežne kraljice. Gerda je začela moliti. Mraz, ki je pritiskal, je bil tako hud, da se je Gerdina sapa kot para dvigala v zrak. Postajala je vse gostejša in se nato čudežno spremenila v majhne svetleče angele, ki so zrasli, čim so se dotaknili zemlje. Na glavah so imeli čelade, v rokah pa ščite in sulice, s katerimi so zabadali v strašne snežinke, da so se razletele na tisoče koscev. Gerda si je lahko utrla pot, ni več čutila mraza, saj so jo varovali angeli. Pogumno in brez strahu se je bližala palači.

Medtem je Kay v ledeni palači že čisto pomodrel, skorajda počrnel od mraza. Toda tega ni opazil, saj mu je Snežna kraljica s poljubom odčarala vse občutke. Dneve je preživljal tako, da je zlagal ledene plošče v najbolj nenavadne in popolne podobe. To mu je bilo edino pomembno. Velikokrat je zložil cele besede, le ene pa mu ni uspelo sestaviti. To je bila beseda VEČNOST. Snežna kraljica mu je povedala, da bo, ko jo bo zložil, postal gospodar samega sebe. Vendar mu dotedaj ni uspelo. Ko je Gerda vstopila v palačo, Snežne kraljice ni bilo doma, odpravila se je v tople kraje. Kay je ves leden, negiben ždel v ledeni dvorani. Gerda ga je takoj prepoznala. Stekla je k njemu in ga objela, vsa vesela, da ga je končno našla. On pa je še naprej nepremično sedel in je ni prepoznal. To je Gerdo zelo razžalostilo. Zajokala je. Njene vroče solze so padale na Kaya in segle vse do njegovega srca. Stopile so led in stopile tudi drobec začaranega stekla. Gerda je zapela njuno pesem in ko je končala, je še on zajokal. S solzami je odplaval tudi košček stekla iz njegovega očesa. Spoznal je Gerdo in jo vprašal, kje je bila ves ta čas. Ni vedel, kaj se je z njim dogodilo in kar naekrat se je zavedel mrzle in neprijazne okolice. Objel je Gerdo, skupaj sta se smejala in jokala. Gerda je s poljubi vdahnila življenje njegovemu počrnelemu telesu. Ledene plošče so se pridružile njunemu veselju in kar se kar same sestavile v besedo VEČNOST. Kay je postal gospodar samega sebe. Gerda je s poljubi vdihnila njegovemu pomodrelemu telesu življenje, nato pa sta skupaj zapustila palačo. 

Gerda, ki je pozabila čevlje in rokavice, je bosa in golih rok izpostavljena neznosnemu mrazu. Čevlji in rokavice predstavljajo zaščito, ki si jo »nadenemo«, da ne bi bili prizadeti. Pravljica nam razkrije modrost, da moramo, da bi v svojo dušo priklicati pomlad, odložiti svoje obrambne strategije in se povsem ranljivi postaviti pred življenje, tudi v najtežjih situacijah, ko bi jih v resnici potrebovali. Sprejmemo spoznanje, da neobčutljivost ali neranljivost ne pomeni, da ne bomo ranjeni, pomeni le, da smo »zamrznili« in otopeli. Naučimo se sprejeti in začutiti bolečino (in druga čustva) v celoti in pri tem ohraniti vero in pogum. Pri modrih ženskah smo se naučili, kako se nahraniti in ogreti, ko našo dušo stiska mraz. Spoznali smo dragocenost pokrajin svoje duše, našli ljubezen, zaupanje in nedolžnost. Opremljeni z vsem tem, se lahko spustimo v najbolj ledene predele svojega srca. Naše sočutje, naše solze imajo moč, da stopijo še tako debele plasti ledu. Ko naši duši zapojemo, jo zazibljemo in zasujemo z ljubeznijo, ji spet vdahnemo življenje. Takrat lahko zapustimo ledeno palačo otopelosti in kmalu opazimo, da se je nebo našega življenja zjasnilo.

Ohraniti dušo in srce otroka 

Nebo se je zjasnilo, vetrovi umirili in pri grmu z rdečimi jagodami sta zagledala severnega jelena. Ni bil sam, s seboj je pripeljal mlado košuto. Okrepčala sta se z njenim toplim mlekom, nato pa sta ju odpeljala do hišice modre Finke. Izvedela sta, kako se lahko najhitreje vrneta domov. Na robu Laponske sta se poslovila še od modre Laponke ter jelenjega para. Takrat sta zaslišala žvrgolenje prvih ptic in opazila sta, da sdrevesa svetlo zelenijo. Od nekod se je vzel isker konj, na katerem je sedelo mlado dekle, z škrlatno čepico in dvema pištolama za pasom. Deklica je v njej prepoznala malo razbojnico. Veseli sta se objeli, Gerda je deklico povprašala po princu in princesi ter krokarju. Razbojnica je povedala, da sta se princ in princesa odpravila na potovanje v tuje dežele, krokar pa je umrl. Tudi Gerda in Kay sta ji povedala o vsem, kar se jima je zgodilo. Razbojnica je odjezdila, z obljubo, da ju morda še kdaj obišče. Kay in Gerda sta se odpravila naprej in kamor koli sta prišla, je bila pomlad. Prispela sta v veliko mesto. Bilo je njuno domače mesto in vsa radostna sta odhitela do svojega doma. Vse je bilo enako in ugotovila sta, da sta se spremenila edinole onadva, ki sta bila zdaj odrasla. Pred odprtim oknom so cvetele vrtnice, usedla sta se pod okno in Gerdina babica, ki je medtem ostarela, jima je prebrala besede iz Svetega pisma: »Če ne postanete kot majhni otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. » Kay in Gerda sta naenkrat razumela besedilo njune pesmi: 
Vrtnice cveto in oveno,
večen je naš novorojeni gospod;
ko bi v obraz mu smeli zreti
in kot otroci vedno živeti. 

Bila sta odrasla, pa vendar otroka, otroka v srcih. Bilo je poletje, lepo toplo poletje. 

Pomlad v duši

Ko smo opravili najtežjo nalogo – postali ranljivi, nam življenje prinese velike darove. V zgodbi Gerda in Kai srečata jelena, ki se mu je pridružila družica košuta, ki ju nahrani s svojim mlekom. Košuta je sveta žival in to, da lahko pijemo njeno mleko, je, kot bi lahko okrepčali pri svetem izviru. Naša duša je in bo nahranjena. Kmalu že lahko zaslišimo prve znanilce pomladi – ptice. Gerda in Kai na poti domov srečata tudi malo razbojnico, ki je odrasla in jima pove, kaj se je zgodilo s princem in princeso in krokarjem. Krokar, sel sveta umrlih se je vrnil v svoj svet, kar simbolno nakazuje, da je preobrazba končana. Princ in princesa sta odpotovala v tuje kraje, razbojnica pa se tudi odpravja po svetu, z obljubo, da ju obišče, če jo bo pot kdaj prinesla v te kraje. Razbojnica nam da neke vrste obljubo, da nam bo ponovno pomagala, če bo potrebno. Čas je, da se vrnemo domov. Tam nas čaka babica – povrnjeni dušni vidik modre ženske, ki nam še enkrat ponovi dragoceno sporočilo zgodbe o otopelosti in iskanju pomladi: da bomo ohranili pomlad v naši duši, moramo v srcu, duši ohraniti otroško nedolžnost.

Dar ranljivosti: hvaležnost

Zame je sporočilo pravljice o Snežni kraljici zelo podobno pojmu ranljivosti, s katerim sem se srečala pri Brene Brown. Stanje ranljivosti je nekakšno nasprotje stanju otopelosti.

Ko si upamo biti ranljivi, v naši duši, srcu zacveti pomlad. Biti ranljiv pomeni, da kljub različnim izkušnjam, ki nam jih je prineslo življenje, ohranimo pogum, odprto srce in upanje na najboljše. Pomeni, da dajemo in ne pričakujemo povračila, da si upamo ljubiti, čeprav morda ne bomo ljubljeni nazaj, da si upamo tvegati, čeprav nam morda ne bo uspelo in da tudi v težkih pogojih najdemo čas za svoje sanje, za ustvarjanje in gretje svojega srca. Ranljivost pomeni sprejeti tveganje, da nas drugi spoznajo takšne kot smo in da jim morda ne bomo všeč.  Upamo si sprejeti in občutiti pestro paleto čustev, ki nam jih prinaša življenje in ne »zamrzniti« - izbrati ledene dežele. Ranljivi smo, ko čutimo pogum in strah obenem, hkrati pa v srcu nosimo mogočno vero v svojo dragocenost. Vedno znova se lahko čudimo lepoti življenja. Smo nahranjeni in globoko hvaležni za vse, kar nam prinaša življenje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar