Bil je več kot krasno povabilo k branju, v vseh pogledih bogate knjige, ki je napisana v obliki priročnika za starše, vendar še malo ni suhoparna. V njej se namreč prepletajo občuteno zapisane zgodbe - resnični primeri iz življenja najstnikov, njihovih staršev in družin, in zelo razumljiv in uporaben strokovni del, v katerem lahko dobimo konkretne informacije o tem "kako lahko ravnamo" v različnih vzgojnih situacijah.
Tisto, kar me je pri knjigi še posebej nagovorilo, je to, da ne kaže s prstom na najstnike in ne govori o tem, kako jih "prevzgojiti", ampak staršem pomaga k zavedanju, da na to, kako bomo doživljali najstniška leta svojih otrok, kako bomo ravnali z njimi in kako se bodo odzivali naši otroci, odločilno vplivajo naši podedovani družinski vzorci in naša lastna izkušnja pubertete. Knjiga nam pokaže različne možnosti, načine, kako odnos z najstnikom tudi v težkih situacijah graditi, namesto, da bi ga rušili. "Starši, ki štekajo" niso kakšni super popolni starši, ki nikoli ne naredijo nič narobe. So preprosto starši, ki se zavedajo, kako pomembno je, da ohranijo stik s svojimi odraščajočimi otroki in ki poznajo, oziroma iščejo, načine, kako to narediti.
To je knjiga, za katero bi si želeli, da bi jo prebrali naši starši in za katero nam bodo, če jo bomo prebrali, hvaležni naši otroci:).
Za pokušino pa odlomek iz knjige (avtorica Leonida Mrgole).
Puberteta al' kako že…
Sedela sva v kuhinji in se pogovarjala. Jaz in moj trinajstletni sin. Bil je običajen pogovor. O šoli seveda. Zadnje čase je šola postala bistvo našega življenja. Noben vdih in izdih se skoraj ni več zgodil, da skozi telo ne bi šinil občutek, povezan s šolo. To mi je šlo na živce. Ves čas sem se spraševala, zakaj mulec letos ne dela tako, kot je delal do zdaj, zakaj ne razmišlja več na tak način kot lani, zakaj mi ne verjame niti besede več … Milijon zakajev pač in vsi so bili povezani z njim. Sama nisem zaznala, da bi odgovornost tičala kje drugje.
Kuhala sem in on je sedel za mizo. Napetost v najinem pogovoru je naraščala. Začela sem malo bolj trdo zapirati predale, rada bi se umirila, vendar mi je jeza silila ven iz vsakega mojega giba, iz vsake besede.
Kar naenkrat je močno zaropotalo. Sin je vstal, odrinil mizo, na kateri se je prevrnil kozarec, me srepo gledal in izjavil: »Bedna si, res bedna mama!!! Kako, da sem ravno tebe dobil za mamo?!«
Potem je pokončno zapustil kuhinjo in prostor med nama jasno zakoličil z glasnim treskom vrat.
Nemoč, ki sem jo občutila tisti hip, mi je bila popolnoma neznana. Solze so polivale moj obraz. Bile so solze obupa (Kje sem zgrešila pri vzgoji?), solze žalosti (Kje je moj zlati fantek?), solze besa (Tako se do mene že ne bo nihče obnašal, mi govoril, da sem bedna, ko pa celo življenje dajem vse od sebe za te mulce! Šla bom za njim in mu to jasno dala vedeti!).
Bila sem sama in edino vprašanje, ki se mi je podilo po glavi, je bilo: »Kaj zdaj?«
V meni se je začela prebujati želja po ignoranci. Razmišljala sem, da ne bom več govorila z njim, da mu bom pokazala, da mi je vseeno zanj, da bom res postala bedna mama.
Ko sem se umirila, sem se vprašala, kako neki je v njegovi koži. Kaj se mu dogaja? Ali lahko ta izbruh na kakršen koli način razumem?
Odšla sem za njim v njegovo sobo, odločena, da mu bom jasno postavila meje glede njegovega vedenja. V smislu, da se pri nas ne ponižujemo in ne razbijamo doma …
Potrkala sem in ko sem zaslišala povabilo, vstopila.
Podoba, ki sem jo zagledala, me je premaknila v popolnoma nov svet.
Ležal je na postelji, ves objokan, njegov izraz je izžareval obup. Kar stala sem tam in besede, ki sem jih pripravila, so mi obtičale nekje med srcem in možgani.
Počasi je dvignil pogled in vprašal: »Mami, a to dolgo traja?«
»Kaj?« sem vrnila vprašanje.
»Ne vem, to, čemur vi rečete puberteta …«
Takrat sem se naučila, da je to obdobje, kjer nismo ubogi starši, ampak je našim najstnikom veliko teže. Naučila sem se, da najstnik potrebuje starše, ki so odrasli in stabilni. Starše, ki jih s točke zanesljivosti nikoli ne bo premaknilo še tako kruto dejanje.
Sedla sem na posteljo zraven njega in ga objela.
»Ne vem kako dolgo bo trajalo, sine, ampak obljubim, da bomo šli skupaj čez to,« sem rekla.
… in potovanje se je začelo, kljub temu, da nihče ni želel kupiti vstopnice …
Ni komentarjev:
Objavite komentar