Pravljično leto

Pravljice so že dolgo moje ljube spremljevalke. Še danes lahko začutim strastno vznemirjenje ob spominu na šolska leta, ko sem v knjižnici odkrila kak meter dolgo vrsto malih knjig, vsako s svojo pravljico. Nisem odnehala, dokler nisem prebrala vseh, potem so prišle nove in nove … vsaka s svojo zgodbo in sporočilom.

Kasneje so prišli časi, ko sem pravljice zapustila, a pred kakim desetletjem sem jih ponovno »odkrila« in od takrat me razveseljujejo še skoraj bolj kot v mojih spominih. Odkrila sem namreč, da imajo pravljice poleg razburljivih zgodb ter prekrasnih ilustracij, ki so že v otroštvu burile mojo domišljijo, še nekaj »več« - neko globino, ki nagovarja mojo dušo in srce tudi v odraslosti. 


Clarisa Pinkola Estés, avtorica kultne knjige Ženske, ki tečejo za volkovi, je o arhetipski moči pravljic zapisala:

»... Kadar koli kdo pripovedje pravljico, se znoči. Ne glede na kraj, ne glede na čas, ne glede na letni čas pripovedovanje pravljic prikliče zveznato nebo in beli mesec, da priplezata izza napuščev in obledita nad glavami poslušalcev. Ob koncu pravljice se soba včasih napolni z jutranjo svetlobo, drugič za njo ostane drobec zvezde, včasih raztrgan kosem nevihtnega neba. In kar koli ostane za njo, je dragoceno darilo, s katerim je treba delati, ga uporabiti za oblikovanje duše ...«

Ko sem knjigo po nekaj letih spet vzela v roke, sem jo (seveda čisto slučajno) začela brati na mestu, kjer se začne njena pripoved o znameniti pravljici o brezroki deklici, s pomenljivim naslovom Iniciacija v podzemnem pragozdu. Pravljica mi je prinesla kar nekaj uvidov, obenem pa me je ponovno in dokončno povezala s pravljičnim oziroma arhetipskim.

Tako sem svoje letošnje novoletne želje in zaobljube oblikovala v pravljičnem jeziku. Želim si, da bi se lahko velikokrat odpravila v divji podzemni gozd, kjer bi se lahko spet nahranila in zacelila, da bi mi kot brezroki deklici zrasle nove roke. Rada bi srečala divjo modro žensko in z njeno pomočjo ponovno srečala svojega kralja in rešila svojega otroka. Želim si tudi, da bi se zmogla odpovedati varljivemu zavetju gotovosti, si upala biti prestrašena in pogumna obenem in sprejeti tveganje negotovosti. In, če bo potrebno, si želim pogum in pomoč čarobnih sil, da se odpravim naravnost v deželo Snežne kraljice, da v svojo dušo vedno znova prikličem pomlad.
 

Naj bo tudi vaše leto 2014 pravljično: ne bojte se zapustiti znanega in se odpraviti na veliko potovanje. Spustite se v temni gozd, med strašne zveri, brez zavetja in podpore in tavajte sedem let, iščoč svojo notranjo moč, da boste lahko nato utrgali zlato jabolko, ujeli zlato ptico, premagali strašnega zmaja, očistili sinjo reko, prelisičili zlobnega kralja ali hudobno mačeho in se poročili s kraljem … Na poti boste morda dobili kakšno rano, izgubili nekaj krvi in pretočili za potok solz, a kot v pravljicah, bo vaše delo na koncu bogato poplačano.

Želim si še, da bi na naših poteh pod zvezdnatim nebom uživali podporo čudežnih sil in da bi nas, kot pravljične junake, spremljal pravi srčni pogum.