Morje ljubezni

V meni je morje ljubezni.

Tako veliko in neskončno je,

da lahko sprejme

vse moje bolečine

dvome

žalosti

in strahove.

V meni je morje ljubezni,

tako veliko in neskončno,

da lahko objame

vse moje občutke

osamljenosti

nesprejetosti

zavrnjenosti

in pozabljenosti.

V meni je morje ljubezni,

veliko in neskončno -

lahko napolni

mojo dušo,

ko v njej odmeva

boleča praznina,

lahko spremeni

brezbrižna dejanja

v ljubečo pozornost,

občutke osamljenosti

v v blagodejno samoto,

in težino žalosti v

nežnost sočutja.

V meni je morje ljubezni.

Veliko in neskončno.

V njem me čakajo

davni, dolgo potopljeni zakladi:

vera vase,

ljubezen in

pogum. 

Oranžno veselje

November, najtemnejši mesec od vseh, se je letos začel prav presenetljivo - s prvim snegom. Otroci so se ga neznansko razveselili, meni pa je bilo kar žal za jesenjo, ki se je šele odevala v svoje najlepše odtenke. Nič ni pomagalo - sneg in nizke temperature so naredile svoje - zunaj je bilo sivo, sivo in še enkrat sivo.

Še dobro, da smo kupili nekaj buč za noč čarovnic! Že preden smo jih izrezljali, so svojo oranžno barvo dobesedno osvetlile naš dnevni prostor. Vsakič, ko sem jih pogledala, sem začutila toplino in veselje. Kot bi obudila spomin na toplo obilje jesenskega gozda in razkošne, s soncem obsijane poletne dni. Še turobna sivina se mi je ob žareči oranžni kar naenkrat zazdela prav romantična.

Ugotovila sem, da ima oranžna barva moč, da v nas lahko "prižge" prijetna občutja topline, razkošja in hvaležnosti. Kakšna preprosta čarovnija!

Da bi jo bilo v našem domu dovolj še ves november, smo z otroci ustvarili oranžne svetilke. Z akrilno barvo (oranžno, seveda:)) smo prebarvali steklene kozarce za vlaganje, nanje smo nalepili nekaj čarovniških motivov (ki smo jih izrezali iz papirja) in na koncu dodali še ročaj iz žičke. Ko smo ob mraku prižgali svetilke in buče, se je naš dom napolnil z žarom topline, hvaležnosti in veselja. Čarobno!