sobota, 02. september 2017

Zgodbe o očetih in hčerah

Zgodba odnosa z očetom je za vsako žensko ena izmed pomembnejših v njenem življenju. Lahko nas navdaja z radostjo, ponosom ali pa z obupom in občutkom prikrajšanosti. V različnih življenjskih obdobjih zgodbo na novo odkrivamo, ji pišemo nova poglavja in zaključke ...  Ne glede na to, kakšna ta zgodba je in kako jo doživljamo, ne moremo spregledati njene subverzivne moči.

Srečne, a v manjšini so ženske, ki so imele s svojim očetom poln in zadovoljiv odnos, saj so dobile bogato popotnico za življenje. Kaj pa tiste, in mednje se prištevam tudi sama, ki nam je ta odnos prizadejal rane, ki bolijo še v odraslosti?

Na začetku bi rada napisala, da ne gre za to, da bi krivili svoje starše za rane, ki so nam jih prizadeli, večinoma nehote in ker bolje niso znali. Gre pa za zavedanje, da te rane obstajajo, da skelijo in včasih (nehote) vplivajo tudi na naše odraslo življenje. A v tem zavedanju nismo nemočne žrtve svojih staršev, ampak odrasli, ki si želimo s poznavanjem in celjenjem svojih ran, bolj polno živeti in predvsem ne ponavljati napak svojih staršev.

Ko se rane odprejo ...

Kar nekaj prelomnic v življenju ženske je, ko se rane neizpolnjenega odnosa z očetom lahko odprejo. Najbolj pogosto se te rane odpirajo v odnosu s partnerjem, manj pa se tega zavedamo ob starševstvu, odnosih z različnimi avtoritetami, ali pa ob nizkem občutku lastne vrednosti. Po mojih izkušnjah pa je še ena pomembna prelomnica, ki nas zatrese do naših temeljev - to je bolezen, staranje ali smrt očeta. Ta zadnja je morda najtežja, saj pomeni dokončno slovo od že davno pokopanih upov, hrepenenj, kar nas lahko za nekaj časa zelo vznemiri.

Že kar nekaj literature sem prebrala o tej temi, poleti pa sem dobila v roke odlično knjigo Anselma Gruna in Marie-M. Robben, Najdi svojo življenjsko smer, s podnaslovom: Zdravljenje ran iz otroštva - duhovne spodbude. Le-te sta avtorja našla v zanimivi interpretaciji nekaterih svetopisemskih zgodb, pravljic in osebnih pravljic. Pregledno in razumljivo opišeta vrste ran, ki jih očetje lahko prizadenejo hčeram.

Rane, ki jih očetje prizadenejo hčeram

Oče, ki ima ambivalenten odnos do žensk, lahko zadane hčeri globoke rane: "Če se oče boji žensk, največkrat razvrednoti hčer. Norčuje se iz njenih čustev. Ali pa jo poškoduje v puberteti, ko ji namiguje na njene preveč bujne telesne obline." (NSŽS, str. 34) Nekateri očetje so na hčerko sicer ponosni in jim dobro dene, če se jim hčera posveča, a jih zaradi svojega nejasnega odnosa do žensk, nikoli zares ne pustijo blizu. Ali pa se bahajo z njo pred sorodniki in prijatelji, a potem jo spet prezrejo. Deklica nima dostopa do očeta, čeprav ga ima. Podobne rane lahko povzroči tudi odstotnost očeta.

Druga rana, ki jo oče lahko prizadane hčeri, je, da jo naredi za svojo zaupnico ali "sorodno dušo" ter jo postavi na mesto partnerke, ki bi ga morala zasedati mama. Tako hčer priveže nase, da se komajda loči od njega. Skrajnost take očetovske drže je, poleg čustvene, tudi spolna zloraba.

Huda rana nastane tudi, če oče tepe hčer: "Hči se pred močnim očetom ne more braniti. ...V nasilnem ozračju hči ne more najti poti do sebe. Ne more se sprejeti kot ženska, če nenehno doživlja brutalno nasilje moškega." (NSŽS, str. 35-36)

Deklica, rečem ti, vstani! (Mr 5, 21-43).

Ženske se na rane, ki jih dobijo v odnosu z očetom odzovejo različno. Če so bile v odnosu z očetom prezrte, se morajo pogosto boriti s pomanjkanjem zaupanja vase in nizkim občutkom lastne vrednosti. Na te vrste ranjenost se, po psihologinji Julii Onken, ženske odzivajo na tri načine (NSŽS, str. 52-53):

Prvi način je, da skušajo pridobiti očetovo pozornost s tem, da mu poskušajo ugajati in v vsem ustreči. Tudi kasneje bodo "všečne hčere" skušale ugajati moškim in si na ta način zaslužiti svojo vrednost.
Druga možnost je "uspešna hči", ki skuša priti do očeta z doseganjem uspehov: "Uspešna hči se ne zmeni za svoja čustva in za notranji čut, kaj naj bi bilo zanjo primerno. Taji lastno šibkost. Nikakor ne želi, da bi bila videti šibka. Cena za ta življenjski vzorec je notranja praznina."
Tretja možnost pa je "trmasta ali uporniška" hči, ki se očetu upira in ga na ta način prisili, da opazi njen obstoj. Kasneje jo lahko strategija "upiranja" privede do tega, da se nenehno bori, čeprav včasih ne ve zakaj ali proti komu.

Odpoved hrepenenju 

Avtorja možnost zazdravitve rane vidita v tem, da se hči odpove želji, da bi jo oče kdaj koli priznal v njenem dostojanstvu in enkratnosti. To je težko in zahteva izpuščanje velikega hrepenenja in sprejemanje ranljivosti. 


Priznanje oz. potrditev, ki si ga je želela od očeta, lahko pride iz nje same - opre se lahko na lastno dostojanstvo, na sveto v sebi ali izven sebe. Če ji to ne uspe, se ji lahko zgodi,  da se zato, da bi dobila očetovo potrditev in ljubezen, popolnoma razdaja - od sebe daje vse, kar ima, ne da bi kaj zahtevala v zameno. Podobno lahko ravna tudi v odnosu do svojega moža in otrok. Pretirano razdajanje in potrjevanje svoje vrednosti s storilnostjo, privedejo ženske na rob psihičnega in fizičnega zloma.

Hči, ki je bila očetu nadomestna partnerica, ima težko nalogo, da opusti to identiteto in se postavi na svoje noge. Če ji to ne uspe, se zgodi, da moški, s katerimi se zaplete v romantično zvezo, ne dosegajo očeta. Zato na koncu lahko ostane sama.

Ljubim te, takšno kakršna si

Za soočanje z resnico svojih ran ni nikoli prepozno. Kadar koli se za to odločimo, je pomembno, da imamo na voljo varen prostor in človeka, ki nam bo prisluhnil brez obsojanja. V procesu zdravljenja prebudimo vire notranje moči ter se s vztrajnostjo in zdravim egoizmom borimo zase. Takrat lahko zaživimo polno življenje. Naše rane so zaceljene, ostale so so samo brazgotine, vendar zaradi njih ne trpimo več. Počutimo se cele in ljubljene. Ne potrebujemo več očeta, da nam da dovoljenje, da nas ljubi, sprejema in ovrednoti. Same s sabo smo v miru. Naše rane postanejo znamenje naše notranje preobrazbe.

Takrat lahko zaslišimo, kako očetovski glas v nas pravi:

Dobro je, da si takšna, kakršna si.
Dobro je, da si.
Hodi po svoji poti.
Dovolj moči imaš v sebi.
Želim, da postajaš vse bolj živa.
Živi svoje življenje, v soglasju s svojim notranjim glasom. 
(NSŽS, str. 67)