Vitez v bleščečem oklepu

Včasih se moramo posloviti od kakšnega junaka svojega otroštva (in od svoje obrambne strategije) ... tako je nastala spodnja pesem.


 
Vitez v bleščečem oklepu
 
Ko sem te potrebovala,
si prišel.
Z bleščečim ščitom
in ostrim mečem,
velik in neustrašen.
In me rešil.

Pod tvojim neprebojnim ščitom
sem našla varno zavetje
pred vsemi krivicami
in strahovi
otroškega sveta.

Z mečem si odrezal,
kar je bilo neznosno,
ustavil bolečino
in naredil prostor za veselje.

Lahko sem šla naprej,
v življenje,
saj si bil ob meni.
Lahko sem računala nate.

Dobro nama je bilo.
Postala sva prava bojevnika.
Točno sva vedela,
kdaj postaja nevarno in
morava uporabiti meč. 
Nisi pustil, da preveč trpim
in se mučim.

A kot vsi vojščaki, 
sva se tudi midva nekoč utrudila.

Svet se je spreminjal
in sploh nisva opazila,
da je ščit že ves preluknjan,
meč zarjavel
in da se kot dva Don Kihota,
večkrat boriva le z mlini na veter.

Vabile so naju sončne obale,
mikali poletni travniki,
a nisva mogla odložiti bojne oprave.
Ne še.
Nevarnosti še ni konec.

Nekoč pa je prišel čas,
dragi moj vitez.
Čas, da odložiš ščit in meč
in si odpočiješ.
Na moji Zemlji boš varen.

Ššššš, vem ...
če bi bilo potrebno,
bi me branil do zadnjega diha.
Hvala ti, moj pogumni vitez,
rada te imam za vedno.