Zakaj ljubim svoj trebušček:)

Tole pesem sem si želela napisati že zelo dolgo:)) Hvala mojima hčerkama za učenje in navdih.

Zakaj ljubim svoj trebušček:) 

(pa čeprav je okrogel
in mehek kot puding:) ...) 

Pravijo:
trebuh mora biti plosk in raven
in sploh čim manj opazen,
ne pa kot kak mafin, ki
ves okrogel in baročno zalit,
razkošno čez svoje meje hiti.

To je prekletstvo,
ki se ga je treba sramovati.
Ga pokriti, skriti
in se ga vsekakor znebiti.

Mar res?
Protestiram!
Se ne strinjam!
Trebuščki takšni in drugačni,
tudi okrogli in baročni, so
prostor ljubezni in božanske modrosti.
Res? Ja, čisto zares:)

Trebuh je najmehkejša blazina ljubezni,
namenjen za ljubeče crkljanje ali ljubezensko slast.
V njem se spreletava tisoč zaljubljenih metuljčkov,
ko nas prevzame strast.
V njem domuje ljubeč prijatelj,
ki nam s črvički takoj sporoči,
da nas kaj skrbi
ali pa nam je česa preveč.

Trebuhi so popki sveta.
Okrogli, skrivnostni in sveti.
Prijateljujejo z luno in bogovi,
včasih mehki, drugič napeti,
pojejo pesem o ženski modrosti.

Trebuščki nosijo tudi posebna znamenja.
Brazde, mreže ljubezni, predaje,
spomin na čas,
ko smo v njih nosile
novo življenje,
in postajale mame.

V trebuhu je doma tudi smeh,
tak, ki s svojim zvokom in ritmom,
sproža orgazme veselja,
pljuskajoče vse naokrog.

A ko smo mirne
in s sabo v sozvočju,
naš trebuh vzvalovi,
nežno, kot morja gladina.
V njegovih globinah
pa se prebuja in dviga
ženska moč neusahljiva.

Kako bi torej, sploh lahko, ne ljubile svojegega trebuščka?:)