Lahko zacelimo svoje rane?

Včasih se sprašujem ali lahko zares predelamo in se spravimo s slabimi izkušnjami, ki so nas zaznamovale? Ali lahko zacelimo naše psihične rane, ranjeno srce ali dušo? Včasih sem glede tega zelo optimistična, drugič se mi spet zdi, da nam/mi to nikar ne uspeva. Ne dolgo nazaj, sem poslušala predavanje znanega nevropsihiatra in avtorja uspešnice Hardwired for hapiness, Ricka Hansona, ki je v na TEDx-u govoril prav o tem.

Kot mnogi, je imel tudi Rick Hanson v času, ko je obiskoval osnovno šolo, kar nekaj slabih izkušenj v medosebnih odnosih. Pravi, da so ga zaradi njegove pojave (suhljat, z očali, preskočil je razred, zelo plah), pogosto izključevali ali zapostavljali. Čeprav je izhajal iz ljubeče družine, so ga te izkušnje zaznamovale v negativnem smislu. Kot pravi, smo ljudje socialna bitja in ena izmed naših temeljnih potreb je, da izkazujem skrb in da jo drugi izkazujejo nam. Ko ta naša potreba ni izpolnjena, sicer preživimo, a v nas ostanejo občutki praznine in, kot se je zgodilo njemu, tudi veliko slabih misli in občutkov. 

Sposobnost prepoznavanja drugačnih izkušenj

Ko je prišel v srednjo šolo, je doživel tudi drugačne, pozitivne medosebne izkušnje: povabili so ga na pico, ga pohvalili za met, dekle se mu je nasmehnilo:) ... Ključno v tistem trenutku je bilo, kaj bo naredil s temi izkušnjami - ali bo ravnal na enak način, kot je bil vajen - jih ignoriral, da ne bi bil prizadet ali bo naredil kaj drugačnega. Če bi se ravnal po starem (ignoriral), bi se spet počutil osamljenega in neustreznega. Toda, ker se je odločil, da tega ne bo naredil in je npr. vztrajal v občutenju pozitivne izkušnje, se je sčasoma začel počutiti bolje.

Mnogo let kasneje, ko je že delal kot nevropsihiater, je prišel do spoznanja, da s tem ni spreminjal le svojih misli, ampak tudi možgane. Ugotovil je namreč, da največ notranje moči, ki si jo vsi tako želimo, lahko zgradimo oz. pridobimo prav iz pozitivnih izkušenj. Če si želimo več samozavesti, si moramo pridobiti veliko takih izkušenj, če se želimo počutiti ljubljene, podobno ... A pri tem nas čaka ovira, ki jo Rick Hanson imenuje "naravnanost možganov k negativnemu", kar pomeni, da so naši možgani zelo dobri v učenju iz negativnih izkušenj (kar je omogočilo našim prednikom, da so preživeli). Dobre izkušnje se kar porazgubijo, če se posebej ne potrudimo, da jih ohranimo, ponotranjimo. Šele potem lahko črpamo iz njih. 

Kako ponotranjiti pozitivne izkušnje?

In kako lahko preprečimo dobrim izkušnjam, da bi se izgubile? Hanson predlaga vajo, ki jo je poimenoval H. E. A. L.  

Vaja se začne tako, da se spomnimo dobre izkušnje in jo podoživimo. Recimo izkušnjo, ko smo bili deležni ljubeče skrbi oz. pozornosti od nekoga, za katerega vemo, da nas ima rad. Vživimo se v občutke, dovolimo jim, da jih zares občutimo kar nekaj časa. Čas je ključen, saj po določenem času pride do prenosa izkušnje (občutkov) iz kratkotrajnega spomina v naš čustveni in telesni spomin. Opazujemo, kako ta izkušnja, občutki pronicajo v nas in se potopimo vanje. 10 do 20 sekund teh občutij morda ne bo takoj prineslo sprememb, a z vztrajnim ponavljanjem te vaje lahko dosežemo razliko, ki nam bo spremenila življenje.

H: Have a good expirience: doživljanje pozitivne izkušnje
E: Enrich it: podoživljanje izkušnje z namenom, da pomagamo možganom, da vključijo izkušnjo in telesne občutke povezane z njo v svoje strukture
A: Absorbe it: ponotranjenje občutenj, ki tako postanejo del nas (našega čustvenega in telesnega spomina)
L: Link the positive expirience with negative: po želji lahko  naredimo tudi korak, ko povežemo pozitvno izkušnjo z negativno.

Svež pogled na sebe in svet

Ko stopimo na pot celjenja svojih ran, je torej poleg pridobivanja novih pozitivnih izkušenj in učenja novih načinov odzivanja, zelo pomembno tudi, da jih vključimo v naš čustveni in telesni spomin in tako na nek način prelisičimo možgane, ki jih na vsak način skušajo spregledati. Tako lahko postopoma spremenimo ne samo mišljenje, ampak tudi naša temeljna občutenja sebe in sveta.