Pasti prve zgodbe

Filmi in zgodbe, ki se odvijajo v naših glavah, kadar smo v stresnih situacijah, so zame že dolgo pravi gordijski vozel. Recimo, ko me zjutraj v službi sodelavka ne pozdravi ali pa mi prijateljica ne odgovori na telefonski klic … ali pa me mož preseneti s kakšno zajedljivo opazko … Po prvem presenečenju, me zajamejo čustva in nič mi ni jasno. Trenutek za tem, pa si o dogodku že začnem spletati določene zgodbe.   

V prvem primeru morda razmišljam o tem, kaj sem naredila narobe, da me sodelavka ne pozdravi, morda si razložim, da sem tako ali tako nevredna njenega pozdrava ali pa ugotovim, da je s sodelavko nekaj narobe. Iščem zgodbo, s katero bi si lahko pojasnila, kaj se dogaja.

Zgodbe, ki si jih pripovedujemo v takih trenutkih, so ponavadi povezane z našo preteklostjo. Brene Brown zgodbo, ki nastane v čustveno napeti situaciji, imenuje “prva zgodba”. Značilnost prvih zgodb je, da se v različnih situacijah, lahko ponavljajo. V hlastanju po razumevanju, smislu namreč hitro najdemo podobnosti med različnimi situacijami, ki so se nam zgodile in sklepamo, da gre za podobno/enako zgodbo. Ponavadi se ta proces ugotavljanja odvije zelo hitro, v nekaj minutah. 

Zgodbe, po katerih živimo

Tisto, kar je ključno za razumevanje tega, kako pomembne so zgodbe, ki si jih pripovedujemo v takih primerih, je to, da je od njih odvisno naše čustvovanje in tudi ravnanje oz. odzivanje. Na primer, če si razložim, da me sodelavka ni pozdravila, ker me ne mara (nisem ok), mi to lahko pokvari dan. Če si “napišem” zgodbo, da je gotovo krivo nekaj, kar sem rekla, naredila, bom začela iskati krivdo pri sebi … ali pa si bom to razložila, da je sodelavka “itak” čudna, kar gotovo ne bo dobro vplivalo na najne odnose. 

Nekatere naše zgodbe, se nam že kmalu razkrijejo kot neresnične (kasneje recimo izvemo, da je sodelavki zbolel otrok in je bila celo noč na urgenci), druge pa včasih nosimo s seboj celo življenje v prepričanju, da nam pravilno razlagajo svet, čeprav se je le-ta, skupaj z nami v vseh letih, krepko spremenil. Včasih se neresničnosti teh zgodb celo zavedamo, a se jim vseeno ne moremo upreti oz. se moramo zelo potruditi, da nas vedno znova ne “odnesejo”. 

Zakaj se to dogaja?

Brene Brown, v svoji knjigi Rising strong, razloži, da je človekova potreba po zgodbi (smiselni razlagi nekih dogodkov) ena izmed naših najstarejših in najbolj temeljnih potreb. Ko se znajdemo v neki situaciji, ki v nas sproži val čustev, kot so jeza, frustracija, prizadetost …. si začnejo naši možgani na vso moč prizadevati, da bi osmislili to, kar se dogaja oziroma, da bi našli smisel bolečine, ki jo doživljamo. Zato “sproducirajo” zgodbo, katere namen je takojšnja samozaščita. Ponavadi pa zgodba ni ravno točna, ampak zgolj verjetna! Če ji verjamemo, nas odpelje stran od realnosti in resnice. Brene Brown imenuje to zanko “past prve zgodbe”. 

Bolj natančno razlago tega procesa, najdemo v knjigi The storytelling animal, avtorja Jonatana Gottschalla, ki je opisal, kaj se dogaja v nas, ko sestavljamo oz. iščemo prvo zgodbo. 

Hormon sreče in "aha" trenutek 

Gottschall pravi, da nas možgani vsakič, ko prepoznamo določene podobnosti in vzorce, nagradijo z dopaminom, hormonom sreče. Tudi zgodbe potekajo po določenih vzorcih. Spomnite se, kako fantastičen je občutek v trenutku, ko vam določene stvari/ dogajanja, ki jih (dolgo) niste razumeli, končno postanejo jasna. Gre za zelo osrečujoč občutek (Oprah ga imenuje "aha" trenutek). V želji za čim prejšnjo nagrado oz. trenutkom jasnosti, ki mu sledi občutek sreče, pa se zgodi, da prehitro sklepamo, delamo nepopolne zaključke in se odrečemo negotovosti in ranljivosti (pustiti stvari odprte, jih bolje raziskati), ki sta potrebni za iskanje resnice. Tako nastanejo nekakšne “polovične” zgodbe, s katerimi si prislužimo nagrado, pa čeprav so zaključki v zgodbi povsem napačni.

Zakaj prve zgodbe po pravilu niso točne? Ko jih pletemo, uporabljamo več strategij, s katerimi vzroke za dogajanja, ki jih ne zmoremo razumeti (ali se nam ne zdijo smiselni) nadomestimo z tistimi, ki se nam zdi verjetni  (resnični), smiselni in domači. Ali pa delčke, podatke v zgodbi, ki nam v tistem trenutku niso na voljo (ki manjkajo), nadomestimo z drugimi (izmišljenimi), za katere pa mislimo, da so resnični. Katere podatke bomo uporabili, pa je odvisno od naših vzorcev oz. zgodb, ki si jih pripovedujemo in po katerih živimo. 

Brene pravi, da so najbolj nevarne zgodbe tiste, ki nam odvzemajo našo vrednost (nisem dovolj dobra, vredna ljubezni, nikoli ne naredim dovolj, naj se še tako trudim itd).  

Prepoznati in raziskati svoje "prve zgodbe" 

Pomembno je, da prepoznamo, kdaj nas ugrabijo čustva in da poznamo svoje “prve zgodbe”.  

Namesto, da se jim prepustimo in jim verjamemo, si lahko postavimo tri pomembna vprašanja:

1. Kaj se moram naučiti oz. razumeti o tej situaciji (kaj so dejstva in kaj moja predvidevanja)?

2. Kaj se moram naučiti in razumeti o drugih, ki so del te zgodbe (katera vprašanja oz. dodatne informacije potrebujem?)

3. Kaj se moram naučiti in razumeti o sebi (kaj je “spodaj” pod mojim odzivom, kaj zares čutim, kakšna je moja vloga v tem?)

Jennifer Lauden., avtorica večih uspešnic (med nimi Life Organizer) predlaga malo drugačno, a tudi zelo uporabno vajo:

- Kakšno zgodbo si pripovedujem?
- Katere podatke iz te zgodbe je možno dokazati?
- GLede na dejstva - kaj lahko naredim ali čutim, kar bo novo (in ne zgodba, ki sem si jo pripovedovala?)  

"Zgodba, ki si jo pletem v glavi ob tem, je ..."

Brene poudarja, da je v procesu Rising strong, zelo pomembno, da raziščemo svoje prve zgodbe in sicer tako, da jih zapišemo. To vajo Brene imenuje SFD (shitty first draft:) in je namenjena temu, da spoznamo, kaj se nam plete po glavi, ko smo žalostni, prizadeti, jezni … Pomembno je, da začnemo pisati: “Zgodba, ki si jo pletem v glavi ob tem, je ….” Že v trenutku, ko to napišemo, vzpostavimo primerno distanco do zgodbe, kar nam omogoča, da spregovorimo ali pišemo zares iskreno. Če nas skrbi, da bi te zapiske kdo videl:), smo na pravi poti, pravi Brene.

Ko naredimo vajo, lahko ločimo med zgodbo, ki smo si jo napletali in resničnim dogajanjem. Prostor, kjer se to učenje dogaja, Brene Brown imenuje delta (območje, kjer se reka izlije v morje, kjer je polno rodovitnih nanosov in je večno se spreminjajoče). Ko smo v delti je pomembno, da izluščimo najbolj pomembne reči, ki smo se jih naučili. 

Ko se zavedamo svojih zgodb, ko imamo pogum, da jih raziščemo, šele takrat lahko izbiramo svoje zgodbe (namesto, da zgodbe izbirajo nas) in imamo priložnost, da jim napišemo nov konec. 

Kakšne pa so zgodbe, po katerih živiš ti?