Pomembnim ženskam v mojem življenju

V življenju nam je dano mnogo blagoslovov. Nekatere spoznamo takoj, drugi pa se nam razkrijejo šele kasneje, kot je zapisala Rachel Naomi Remen. Eden izmed blagoslovov, ki se mi v tem trenutku razkriva, so moje tete. 

Imela sem srečo, da sem od majhnega, vsaj po malem, živela v razširjeni družini, v kateri so pomembno mesto zasedale moje tete. Štiri po mamini in dve po očetovi strani, plus dve teti od stricev:). No, saj ne rečem, včasih jih nisem dojemala le kot blagoslov:), a z odraščanjem in zorenjem, spoznavam, da so mi s tem, kako živijo in kakšne so, podarile neprecenljiv dar. To ne pomeni, da so njihova življenja ene same zgodbe o uspehu in zmagah in neskončni sreči. Sploh ne. Pravzaprav so me največ naučile s tem, kako so se spopadale z zares težkimi življenjskimi situacijami, s tem, da so pod njihovo težo kdaj tudi omagale in padle, a se vedno znova pobrale. Vse do danes. Vmes pa so si stale ob strani, tako ali drugače.

Ko prebiram knjigo Rising strong, drage Brene Brown, mi postaja jasno, kakšno srečo imam, da sem odraščala v družbi tako pogumnih žensk. Nepopolnih žensk. Ranljivih žensk. Žensk, ki so delale napake, se včasih slabo odločale, in bile soočene s tem, da se je njihovo življenje sesulo. Na koščke. A so ga potem potrpežljivo in vztrajno sestavljale, dokler niso bile spet cele. Pa njihove zgodbe? Take vsakdanje ... slovenske, "ženske": alkoholizem, nasilen partner, smrt otroka, odvisnost otrok, soočenje s težko boleznijo, drugačnostjo svojega otroka, zakon brez ljubezni … 

Danes sem jim hvaležna, da so me naučile:

- da lahko izstopiš iz zakona, kjer vlada alkoholizem ali nasilje, četudi je težko, tvegano in zahteva neverjetne napore

- da se včasih kaj težko (in počasi) naučiš, a važno, da se:)

- da lahko kljub smrti otroka ali kljub njegovi odvisnosti ali drugačnosti, živiš naprej in iščeš trenutke sreče in olajšanja, sprejmeš pa tudi dneve, ko tega dvojega ni.

- da lahko sprejmeš, imaš rad svoje otroke in ostaneš povezan z njimi, četudi so drugačni, kot bi si morda želel.

- da se ob podpori sester lahko boriš z vsem, tudi s težko boleznijo.

- da lahko zapustiš zakon brez ljubezni in poiščeš srečo drugje.

- da so otroci blagoslov in dar, zato si zaslužijo vso naklonjenost in potrpežljivost, kar jo premoremo.

- da je prav tako pomembno kot dati, tudi sprejemati podporo.

Čeprav se morda zdi, da so zgornje “lekcije" nekaj, kar je že dolgo jasno in znano, se zavedam, da tudi v današnjem času še zdaleč niso samoumevne. Mnogo žensk še trpi v bolečih odnosih. Resnične spremembe v mišljenju in ravnanju, se žal ne zgodijo v življenju ene same generacije. Tudi jaz delam napake, včasih slabo izbiram in ja, tudi meni zdrsne … A dragoceno sporočilo, ki so mi ga dale moje tete je, da ni sramotno pasti ali biti ranljiv. Marsikateri moj korak ali odločitev sta, zaradi vsega, kar so me naučile, lažja in nove poti, ki jih izbiram, so že malce uhojene.

Torej, drage moje tete, hvala vam, da ste bile in da ste še vedno pomembne ženske v mojem življenju!