Včasih se moramo posloviti od kakšnega junaka svojega otroštva (in od svoje obrambne strategije) ... tako je nastala spodnja pesem.
Vitez v bleščečem oklepu
Ko sem te potrebovala, si prišel. Z bleščečim ščitom in ostrim mečem, velik in neustrašen. In me rešil.
Pod tvojim neprebojnim ščitom sem našla varno zavetje pred vsemi krivicami in strahovi otroškega sveta.
Z mečem si odrezal, kar je bilo neznosno, ustavil bolečino in naredil prostor za veselje.
Lahko sem šla naprej, v življenje, saj si bil ob meni. Lahko sem računala nate.
Dobro nama je bilo. Postala sva prava bojevnika. Točno sva vedela, kdaj postaja nevarno in morava uporabiti meč. Nisi pustil, da preveč trpim in se mučim.
A kot vsi vojščaki, sva se tudi midva nekoč utrudila.
Svet se je spreminjal in
sploh nisva opazila, da
je ščit že ves preluknjan, meč
zarjavel in
da se kot dva Don Kihota, večkrat
boriva le z mlini na veter.
Vabile
so naju sončne obale, mikali
poletni travniki, a
nisva mogla odložiti bojne oprave. Ne
še. Nevarnosti
še ni konec.
Nekoč
pa je prišel čas, dragi
moj vitez. Čas,
da odložiš ščit in meč in
si odpočiješ. Na
moji Zemlji boš varen.
Ššššš,
vem ... če bi bilo potrebno, bi me branil do zadnjega diha. Hvala
ti, moj pogumni vitez, rada
te imam za vedno.
Ne najdeva
besed. Besed
ljubezni in naklonjenosti. Kot,
da sva že vse porabila in
so nama ostale samo še tiste jezne in žaljive. Kot
vrane prežijo na vsako najino dejanje, razprejo
svoja črna krila in
odenejo v črnino tudi, kar
je dobro in svetlo.
Molčiva. Spominjam
se, kako sprejemajoča je bila včasih najina tišina. Brez besed sva tkala nežno mrežo podpore, zaupanja in ljubezni. Tišina
je bila mehka kot nežen objem, v katerem sva si oddahnila in bila
lahko taka kot sva.
Zdaj je najina tišina drugačna. V
njej slišim mrmranje besed. Včasih
žalostno, drugič jezno. Vsega,
kar nisva izrekla … ker
nisva hotela ali
ker nisva mogla ... In
kar sva izrekla preveč, do
ranjenega srca in
naju pesti oba.
Zato raje molčiva. Da
ne bi spet rekla besedo preveč ali premalo. Da
ne bi spet ranila in bila ranjena. Srce nama že dovolj krvavi.
Zdaj je tišina nekakšna kletka, v katero sva zaprla najino ljubezen, da bi nama ne ušla.
Ko sem te potrebovala, 
