petek, 19. junij 2015

Vitez v bleščečem oklepu

Včasih se moramo posloviti od kakšnega junaka svojega otroštva (in od svoje obrambne strategije) ... tako je nastala spodnja pesem.


 
Vitez v bleščečem oklepu
 

Ko sem te potrebovala,
si prišel.
Z bleščečim ščitom
in ostrim mečem,
velik in neustrašen.
In me rešil.

Pod tvojim neprebojnim ščitom
sem našla varno zavetje
pred vsemi krivicami
in strahovi
otroškega sveta.

Z mečem si odrezal,
kar je bilo neznosno,

ustavil bolečino
in naredil prostor za veselje.

Lahko sem šla naprej,
v življenje,
saj si bil ob meni.
Lahko sem računala nate.

Dobro nama je bilo.
Postala sva prava bojevnika.
Točno sva vedela,
kdaj postaja nevarno in
morava uporabiti meč. 

Nisi pustil, da preveč trpim
in se mučim.

A kot vsi vojščaki, 

sva se tudi midva nekoč utrudila.

Svet se je spreminjal
in sploh nisva opazila,
da je ščit že ves preluknjan,
meč zarjavel
in da se kot dva Don Kihota,
večkrat boriva le z mlini na veter.

Vabile so naju sončne obale,
mikali poletni travniki,
a nisva mogla odložiti bojne oprave.
Ne še.
Nevarnosti še ni konec.

Nekoč pa je prišel čas,
dragi moj vitez.
Čas, da odložiš ščit in meč
in si odpočiješ.
Na moji Zemlji boš varen.

Ššššš, vem ...
če bi bilo potrebno,
bi me branil do zadnjega diha.
Hvala ti, moj pogumni vitez,
rada te imam za vedno.

torek, 09. junij 2015

Najine tišine



Ne najdeva besed.
Besed ljubezni in naklonjenosti.
Kot, da sva že vse porabila
in so nama ostale samo še
tiste jezne in žaljive.
Kot vrane prežijo na vsako najino
dejanje,
razprejo svoja črna krila
in odenejo v črnino tudi,
kar je dobro in svetlo.

Molčiva.
Spominjam se,
kako sprejemajoča je bila
včasih najina tišina.
Brez besed sva tkala nežno mrežo
podpore, zaupanja
in ljubezni.
Tišina je bila mehka 
kot nežen objem,
v katerem sva si oddahnila
in bila lahko taka kot sva.

Zdaj je najina tišina drugačna.
V njej slišim mrmranje besed.
Včasih žalostno, drugič jezno.
Vsega, kar nisva izrekla …
ker nisva hotela
ali ker nisva mogla ...
In kar sva izrekla preveč,
do ranjenega srca
in naju pesti oba.

Zato raje molčiva.
Da ne bi spet rekla besedo preveč ali premalo.
Da ne bi spet ranila
in bila ranjena.
Srce nama že dovolj krvavi.

Zdaj je tišina
nekakšna kletka, 
v katero sva zaprla najino ljubezen,
da bi nama ne ušla.