torek, 19. junij 2012

Vožnja z vlakom - romantično in nostalgično potovanje

Pred nekaj dnevi se mi je ponudila priložnost, da se po dolgem času spet nekam odpeljem z vlakom. No, ne kar nekam - ampak na morje, kar je meni najljubša lokacija. Od vseh. In v Koper - prijetni spomini iz najstniških dni so kar vreli na dan ...

Vlak je bil fantastičen - udoben, čist, ne preveč natrpan (da ne omenjam - poceni!) in ... sedež ob oknu mi je omogočil opazovanje okolice. Čisto drugačen pogled kot iz avtomobila, čeprav tudi tam ves čas sedim ob oknu ... Kot bi me vlak odpeljal v čisto drugačen čas. V čas brez širokih avtocest, s pomočjo katerih zdrvimo z enega konca na drugega in ne moremo opaziti kaj več kot nekaj obrisov. V čas, ko je bila železniška postaja okno v veliki, širni svet. V čas, ko se je zdel svet še velik, ne pa ena globalna vas:)
Zanimive so te železniške postaje - ene majhne, skromne, s komaj enim koritom rož, z odpadajočim ometom samevajo kot slabo ohranjeni muzejski eksponati, druge velike, mogočne, kažejo svojo preteklo veličino in v prazni odsotnosti vrveža delujejo kot speče lepotice, ki jih je zla usoda obsodila na začasno spanje, a željno čakajo poljub ljubezni, ki bi jih ponovno oživel. Tudi železniški tiri, poti so iz povsem drugega časa, druge, skoraj pravljične dimenzije - majhne in slikovite vasice, ki so se mi povsem nevsiljivo ponujale na ogled, travniki, gozdički, seno, ki se je sušilo ob progi, skrbno obdelani vrtički, okrogli grički ... so mi polnili dušo z lepoto in mirom. Ob njih nisem imela občutka, da mora biti vse popolno, da sem v stalni tekmi za materialnimi dobrinami, za dosežki, da bo vse bolje, višje, oh in sploh ... in nobenega hitenja, lovljenja časa, ampak v enakomernem, premišljenem ritmu do cilja. Skoraj popolni prikaz tega, kaj vse današnjemu hitremu ritmu življenja, ki je okužil tudi mene, manjka - duša, ritem (usklajenost z naravnimi in človekovimi cikli), čas za premislek, lepota ... 
Vzela sem si čas tudi za branje in za predajanje mislim (kar je luksuz, ki mi je v tem obdobju mojega življenja redko dan), vmes pa zaznala kako se je pokrajina neopazno spreminjala v meni tako ljubo sredozemsko - oljke, borovci, breskve, trte, prelepi grički in še lepše hiše in končno - morje. Niti en sam trenutek dveinpol-urne vožnje se nisem dolgočasila.

Vsak bi se moral kdaj pa kdaj kam odpeljati z vlakom ... je zdravilno!

Ni komentarjev:

Objavite komentar