Nosimo jih.
Svoje rane.
So kot nevidne brazgotine
na koži naše psihe.
Postale so del nas,
in včasih je to ok.
A pridejo trenutki, ko nas boli,
da jih imamo.
Še posebej tiste najglobje,
ki jih čutimo še leta zatem,
ko so se zacelile.
In nas spravljajo v obup.
Tako radi bi jih pozabili.
Pa ne gre.
Četudi so zaceljene,
še vedno močno skelijo.
Takrat si včasih želim,
da bi mi čudežno
zrasla nova koža,
taka, brez brazgotin
in bi lahko končno
zadihala brez bolečin.
Ali pa bi odšla k čarodeju
naj mi zmeša napoj pozabe,
da pozabim na vse!
A v resnici ga ne bi mogla spiti,
čeprav bi si v trenutku obupa želela.
Ne bi hotela pozabiti trenutkov,
ki so večji od mojih ran in trpljenja.
Trenutkov, ko lahko občutim
vso svetost in lepoto življenja.
Ko vem, da so brazgotine,
tudi spomin na čas,
ko sem se učila
in modrila.
In jih lahko blagoslovim.
ki so večji od mojih ran in trpljenja.
Trenutkov, ko lahko občutim
vso svetost in lepoto življenja.
Ko vem, da so brazgotine,
tudi spomin na čas,
ko sem se učila
in modrila.
In jih lahko blagoslovim.
Zato bom tudi danes oblekla
svoj plašč brazgotin.
In še naprej iskala svetlobo,
ki je v meni, tebi, nas.
ki je v meni, tebi, nas.
Ker vse mine.
Tudi trpljenje.
Tudi trpljenje.
