ponedeljek, 24. december 2012

Eno muco časa vsak dan


Bliža se novo leto in čas za novoletne želje, voščila, obljube in vizije. To je tudi čas, ko se ozremo v odhajajoče leto in delamo "inventure" - takšne in drugačne, seveda z željo, da bi nam bilo v prihodnje lepše in boljše.


Moj premislek o preteklem letu se je vrtel predvsem okoli časa - tistega časa, ki si ga vzamem, kljub vsem mogočim zunanjim in notranjim priganjalcem. Čas za vse tiste reči, dejavnosti, ljudi, ki so v očeh današnjega časa povsem neproduktivni: za krepčilen spanec, za crkljanje, za igro in pogovor z otroki, za občuten objem, za sprehod z možem, za odgovor na elektronsko pismo prijateljice, za gledanje sončnih zahodov, za lenarjenje, za kuharske eksperimente, za kavico s prijateljico, za branje, za ustvarjanje z otroki, za kratek a iskriv klepet s sodelavko, za nasmeh, za pogled ... Pa tudi čas za vse tisto, kar me poživlja in krepi - stik s sabo, pisanje, gibanje, ustvarjanje, stik z naravo in še bi lahko naštevala. Pa pri tem ni važen le čas, ampak tudi, kako se tega lotim. Ko dopustim, da me navidezno brzenje časa vzame v svoj peklenski ritem, se tudi ljubih dejavnosti lotevam kot robot - so le še ena obveznost, ki jo je treba odkljukati, da bom zadostila maliku "treba je". Ko delam stvari tako, se kljub velikemu trudu počutim prazna in odtujena. In nenehno mi primanjkuje časa.

Čisto drugače je, ko se istim dejavnostim posvetim z mehkobo in občutenostjo - minute se čudežno raztegnejo in časa imam v izobilju. To ni navaden čas, ampak prav poseben čas, ko mi je v vsem obilju sveta, na voljo prav tisto, kar potrebujem. Ob tem čutim toplino, povezanost in uslišanost. Svet se začne vrteti drugače ... Ali kot pravi muc Mehkošapek, v istoimenski pravljici Bine Štampe Žmavc: "Kadar si najbolj utrujen, živčen in nestrpen, si vzemi vsaj za muco časa, pa bo vse mehkeje, lažje in bolj prav teklo." Če imate vsaj za "eno muco časa", vas vabim, da jo preberete. Mene je navdušila. 

Moja novoletna želja je letos le ena: da bi imela, oziroma da bi si vzela, vsak dan, vsaj "eno muco časa" in se vadila v mehkobi in občutenosti. In, "eno muco časa" - prav vsak dan, želim v novem letu tudi vam:).

ponedeljek, 17. december 2012

Kjer me čaka objem


Zadnje čase se sprašujem, kako naj živim tople in iskrene odnose tudi izven svojega doma, kajti to je področje, kjer se mi zdi, da mi vedno nekaj (z)manjka. Moja premišljevanja so šla po običajni poti, kjer sem se najprej spraševala, kaj vse je narobe z mano, nato sem prišla do tega, da morda drugi ne ustrezajo, nato me je zagrnila megla … ko nisem vedela kaj naj se še vprašam:), in ali se naj sploh še trudim. Ko me je že skoraj minilo, me je ob branju Alenkine zgodbe Kovačnica srečnih zvezd, iz njene knjige Sto obrazov notranje moči, prešinilo odrešilno vprašanje – ali sploh znam, vem, kje iskati tople in iskrene odnose. Mislim ali moj notranji kompas sploh zazna kraje (ljudi), kjer bi se lahko naužila tega, po čemer hrepenim? Ali pa je morda zmožen zaznati le vedno eno in isto smer, kjer se sicer sprva nekaj obeta, a ko pridem tja, ugotovim, da so to mrzli kraji, kjer je toplina sicer zelo iskana dobrina, a je ledeni mraz že davno zmagal. A nekaj me zadrži tam, kljub temu, da slutim resnico. Šele, ko sem že čisto premražena in ledena, z zadnjimi močmi odrinem naprej.

Ali sem v odnosih toliko prisotna in iskrena, da začutim njihovo resnico? Ali pa moje hrepenenje zamegli vse te občutke, z željo, da bi bila deležna vsaj malo tega, česar si želim? Ali se v odnosih zmorem toliko odpreti, da bi začutila druge? In ali je moj notranji ogenj še toliko živ in močan, da me napaja s toplino in pristnostjo, ki jo upam in želim deliti? Ali pa me je zagrnil leden mraz, ki išče sebi podobne pokrajine, saj v toplem soncu, ne bi mogel več obstajati.  Ne vem ...
Ugotovila sem, da moj notranji kompas ne dela prav dobro in se bom raje zanašala na občutke v svojem telesu. In ko bom v dvomih ali naj se kam odpravim ali ne, se lahko vprašam - ali me tam čaka objem?

Ne razumem prav dobro, kako je s tem, kar me muči. Nisem še zbrala vsega gradiva. (…) Lahko se ukvarjam s tem, kar me krepi, pa čeprav ne poznam vsega, kar me zastruplja. Lahko se začnem dvigati, kljub temu da ne vem, od kod skala na mojem hrbtu. Ko bom pokonci, bo ona na tleh. (...) Ni treba, da raziščem vse kraje, kjer sem nezaželena, in vse razloge za to. Lahko grem na obisk tja, kjer me čaka objem.
Najdbišč porušene preteklosti je nešteto in izkopanin ne zmanjka nikoli. Raje bom odpirala nova gradbišča. Moč mi ne prihaja iz prekopavanja izgubljene dežele. Odkritja se mi bodo pridružila, ko bom na poti drugam. MOČ PRIVRE IZ RAZISKOVANJA NOVEGA ČASA.“
                                                         Alenka Rebula, Sto obrazov notranje moči, MK, 2010, str. 157.

sreda, 05. december 2012

Magov dnevnik


Prijateljica mi je posredovala odlomek iz knjige Paula Coelha, Magov dnevnik, ki jo je zelo nagovoril. Ko sem ga prebrala, sem čutila, da je odlomek tudi k meni "prišel" ravno v pravem trenutku - ko mi je spet po malem začelo primanjkovati časa in navdiha za meni ljube stvari (recimo za pisanje bloga). Čisto takoj sem ju spet našla:). Hvala, draga prijateljica.


"Dober boj je tisti boj, ki ga bijemo, ker tako zahteva srce. /…/ Dober boj je tisti boj, ki ga bijemo v imenu sanj. Ko nas te povsem prevzamejo, kot se zgodi v mladosti, je naš pogum izjemen, vendar se takrat ne znamo boriti. Da se naučimo, kako se je treba boriti, je potrebnega ogromno truda, vendar takrat nismo več dovolj pogumni, da bi se podali v boj. Zato se obrnemo proti sebi in se borimo sami s seboj. Sami postanemo svoj najhujši sovražnik. /…/ Svoje sanje ubijemo, ker nas je strah biti Dober boj.
Prvi znak, da ubijamo svoje sanje, je pomanjkanje časa. Najbolj zaposleni ljudje, kar sem jih spoznal v svojem življenju, so imeli vselej čas. Tisti, ki niso počeli ničesar, pa so bili vedno utrujeni in niso znali opraviti niti tisto malo dela, kar jih je čakalo. Pri tem so se ves čas pritoževali, da je dan prekratek, da bi lahko opravili vse. V resnici pa jih je bilo strah Dobrega boja.

Drugi znak, da so umrle naše sanje, je prepričanost. Ker na življenje ne gledamo kot na veliko pustolovščino, ki jo je treba doživeti na lastni koži, menimo, da je modro in primerno izbrati v življenju le tisto malo, kar pričakujemo od njega. /…/

In tretji znak, da so umrle naše sanje – mir. Življenje postane nedeljski popoldan, ki od nas ne zahteva velikih stvari in noče nič več, kot smo pripravljeni dati. Predstavljamo si, da smo dozoreli, zato pustimo ob strani otroške sanjarije /…/ Ko se odrečemo svojim sanjam in najdemo mir, doživimo krajše obdobje spokojnosti. Nato pa se začnejo mrtve sanje v nas razkrajati in uničevati okolje, v katerem živimo. Do ljudi, ki nas obkrožajo, postajamo vse krutejši, vse dokler ne pričnemo izvajati krutosti še nad seboj. Pojavljati se začnejo bolezni in psihoze. Tisto, čemur smo se želeli izogniti v bitki – razočaranje in poraz – postane edina zapuščina naše strahopetnosti. In nekega lepega dne se mrtve, razkrojene sanje spremenijo v zadušljiv zrak, mi pa si želimo umreti, želimo si smrti, ki bi nas osvobodila naše prepričanosti, našega bremena in strašnega miru nedeljskega popoldneva."
                                (P. Coelho, Magov dnevnik, Učila International, 2012, str. 52–53.)

četrtek, 08. november 2012

Morje ljubezni

V meni je morje ljubezni.

Tako veliko in neskončno je,
da lahko sprejme
vse moje bolečine
dvome
žalosti
in strahove.

V meni je morje ljubezni,
tako veliko in neskončno,
da lahko objame
vse moje občutke
osamljenosti
nesprejetosti
zavrnjenosti
in pozabljenosti.

V meni je morje ljubezni,
veliko in neskončno -
lahko napolni
mojo dušo,
ko v njej odmeva
boleča praznina,
lahko spremeni
brezbrižna dejanja
v ljubečo pozornost,
občutke osamljenosti
v v blagodejno samoto,
in težino žalosti v
nežnost sočutja.

V meni je morje ljubezni.

Veliko in neskončno.

V njem me čakajo
davni, dolgo potopljeni zakladi:
vera vase,
ljubezen in
pogum. 

nedelja, 04. november 2012

Oranžno veselje


November, najtemnejši mesec od vseh, se je letos začel prav presenetljivo - s prvim snegom. Otroci so se ga neznansko razveselili, meni pa je bilo kar žal za jesenjo, ki se je šele odevala v svoje najlepše odtenke. Nič ni pomagalo - sneg in nizke temperature so naredile svoje - zunaj je bilo sivo, sivo in še enkrat sivo.

Še dobro, da smo kupili nekaj buč za noč čarovnic! Že preden smo jih izrezljali, so svojo oranžno barvo dobesedno osvetlile naš dnevni prostor. Vsakič, ko sem jih pogledala, sem začutila toplino in veselje. Kot bi obudila spomin na toplo obilje jesenskega gozda in razkošne, s soncem obsijane poletne dni. Še turobna sivina se mi je ob žareči oranžni kar naenkrat zazdela prav romantična.

Ugotovila sem, da ima oranžna barva moč, da v nas lahko "prižge" prijetna občutja topline, razkošja in hvaležnosti. Kakšna preprosta čarovnija!

Da bi jo bilo v našem domu dovolj še ves november, smo z otroci ustvarili oranžne svetilke. Z akrilno barvo (oranžno, seveda:)) smo prebarvali steklene kozarce za vlaganje, nanje smo nalepili nekaj čarovniških motivov (ki smo jih izrezali iz papirja) in na koncu dodali še ročaj iz žičke. Ko smo ob mraku prižgali svetilke in buče, se je naš dom napolnil z žarom topline, hvaležnosti in veselja. Čarobno!


sreda, 31. oktober 2012

Kot mačka

Laurel Burch

Bila bi kot mačka.

Gledam jo,
kako se mi
počasi približuje.
Nalahno se me dotakne 
s svojo mehko prisotnostjo
in čaka.
Ko začuti, da se ji odpiram,
nežno zavzame svoj prostor
v mojem prostoru.
Vzame si čas,
da poišče najboljši položaj,
v katerem bo lahko uživala
najino skupno bližino.
Ko ga najde, se namesti
in zadovoljno zaprede.
Čutim njen mir in 
raztezanje telesa v 
razkošni mehkobi bližine,
ki si jo deliva.

Ko se ji zahoče drugam
ali pa meni,
zapusti skupni prostor
brez krivde ali očitanja -
na dolgo se pretegne,
da spet začuti vsak kotiček
svojega telesa in ga napolni
s svojo prisotnostjo.
Spet je cela in sebi zadostna.
Morda se še mehko podrgne
ob moje noge.
in že je ni.

Pomislim - 
kako razkošno bi bilo
v telesu nositi spomin,
da je svet poln
toplih in mehkih prostorov bližine,
ki jih lahko naseljujem
in zapuščam brez bolečine.   
 

petek, 26. oktober 2012

Zgodba o žabi

Nedavno sem v Šolskih razgledih zasledila tole zanimivo in navdihujočo zgodbo.

Skupina žab je pripravila tekmovanje. Njihov cilj je bil: doseči vrh visokega stolpa. Zbralo se je že veliko gledalcev, da bi si ogledali tekmo. Začelo se je. Če smo iskreni: nihče od gledalcev ni verjel, da je mogoče, da bi žabe lahko priplezale do vrha stolpa. Vse, kar se je slišalo, je bilo: „Oh, kako naporno! Nikoli jim ne bo uspelo! Tega res ne bodo zmogle. Stolp je previsok!“

Žabe so začele obupavati. Razen nekaterih, ki so energično plezale naprej. Ljudje so še naprej vzklikali: „To je naporno! Tega nihče ne zmore!“.

Večino žabam so popustile moči in so odnehale.

Toda dve žabi sta še kar plezali. Preprosto nista želeli odnehati. Na koncu so omagale vse, razen ene žabe, ki je z velikim naporom dosegla vrh. Druge žabe so, seveda, želele vedeti, kako ji je uspelo! Ena od njih je šla na stolp, da bi jo vprašala, kaj je naredila. Izkazalo se je, da je zmagovalka – GLUHA.

Kako lahko obvarujem svoje srčne želje, upe in sanje pred tistimi, ki bi jih lahko poteptali? Lahko se enostavno NAREDIM GLUHO, ko me kdo prepričuje, da ne bom mogla uresničiti svojih sanj. Te veščine, ki ji rečemo tudi "skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven"se lahko (na)učim od otrok, ki jo znajo (v veliko nezadovoljstvo nas odraslih) s pridom uporabljati. Še nikoli nisem pomislila, da je lahko tako uporabna in da jo imamo pravzaprav po krivici samo za slabost. Z njeno pomočjo lahko ohranim srčno navdušenje in strastno predanost svojim sanjam tudi v okolju, ki srčnim željam in sanjam ni posebej naklonjeno.

torek, 16. oktober 2012

Me


Pesem je nastala po današnjem čudovitem srečanju - in jo posvečam naši skupini. Hvala vam.


Me

Prihajamo tiho in slovesno,
z zaupanjem vstopamo 
v naš krog, pokrajino nevidno.

Sram odložimo,
krivdo pred vrati pustimo,
odvržemo varne tančice
in razkrijemo svoje sanje,
upe in bolečine.

Nahranimo se 
s čudežnim ritmom
tišine in besed,
okopamo v jezeru sprejemanja,
okrepčamo pri izviru podpore,
zasijemo v blagodejnosti
naklonjenih pogledov.

Odhajamo prerojene,
sveže kot s potovanja,
nazaj v svoje svetove,
iste a ne enake -

s toplino v srcu -
občutene in slišane,

s korakom malo nad tlemi -
lahko je še bolje,

s spodvihanimi krili -
nagajive in iskrive,

pomirjene -
časa je zadosti,

ponosne -
res smo dobre,

in hvaležne -
za nas.

ponedeljek, 15. oktober 2012

Lepa




 Lasje mi dehtijo
kot poletni travnik,
počesale so jih roke
mojih hčera.

Obraz mi
žari v mehkobi lune,
nežno so ga božale
roke mojih hčera.

Moj trebuh
toplo in voljno utripa,
na njega se utrujeni
naslonita
moji hčeri.

Moje oči
se lesketajo
kot oči zaljubljencev,
od ljubečih pogledov
mojih hčera.

Moj nasmeh je
poln sreče in miline,
od čarobnolepih nasmehov
mojih hčera.

Vsakdanja, utrujena in
nič kaj zgledna,
a z ljubeznijo ožarjena,
se počutim lepa.

ponedeljek, 08. oktober 2012

Že videno?



Čutim težo sveta.
Temni oblaki 
prihuljeno polnijo nebo -
mar je to res
že videno,
že slišano,
in doživeto?

Čutim svoj dih,
lahen je,
da ne vdihnem
dušečega ozračja.
Čutim strah,
zažira se v moje kosti,
da oklevam s korakom -
kam gre ta svet, mar ve?

Čutim ritem svojega srca,
zamolklo utripa, 
preveč je zanj -
te teže, teh temnih oblakov,
neumnosti, brezumja,
preveč že videne,
že slišane
in doživete
temačnosti našega sveta.

Čutim nemoč,
jezo do solz.

Raste kje roža upanja za naš svet?

petek, 28. september 2012

Toplo zavetje


Ko mi je težko,
si ogrnem svoj pisani šal.
Nešteto podob sem vpletla vanj,
lepih, močnih, mojih.
Pletla sem jih zbrano in slovesno,
za čas, ko mojo dušo stisne hlad.

Gladina morja, mirna kot zrcalo
mi šepeta, da se vsaka nevihta konča,
širna svoboda obzorij me vabi,
da dvignem pogled iz svoje žalosti,
in božanska svežina morja,
da se potopim v svoje globine.

Kresničke v zgodnjih poletnih večerih,
ob njih slutim svetlobo, ko je še tema,
omamne vonjave poletja,
prižigajo v meni radost in strast.

Lepota jesenskega gozda me vabi,
da razprem prsi in vdihnem življenje,
zlato jesensko listje,
me navdaja z občutkom razkošne topline.

Zimsko jutro, zavito v svežo belino,
govori o novih začetkih,
prvi pomladni popki,
o žuborečem življenju, ki najde svojo pot.

Prvi poljub mi pripoveduje
o nežnosti, ki odpira moje srce,
ljubezni polne prsi,
o upanju in pogumu, ki sta v meni.

Izkušnji poroda prebudita v meni
moč in modrost,
mala dlan v moji dlani,
ob njej začutim varnost in milino.

Utripanje mojega telesa v gibanju,
mi pripoveduje o prebujeni vitalnosti,
navihane, iskrive oči, v njih se zrcalita
otroška razigranost in veselje.

Pogled poln ljubezni,
mi pove, da sem vredna ljubezni,
nasmeh ljubljenih,
me vabi, da se nasmehnem nazaj.

Tesno zavita v svoj pisani šal,
v toplem in varnem zavetju,
lahko začnem potovanje k sebi.

četrtek, 20. september 2012

20 minut


Bel list. Kako strmi vanjo. Nimaš nobenega navdiha? Si preutrujena, da bi se lahko česar koli domislila? Spet se oglaša notranji priganjač, ki jo muči z občutki krivde. Ne znaš paziti nase! Nisi dovolj organizirana! Zakaj vsem drugim "znese", tebi pa ne?!! Zakaj, kako, čemu, kako da ne, jo mučijo odkar je odprla oči. A bel list je še vedno pred njo. Molči. Trdno molči. Kaj naj že napiše? Kje naj začne? V preteklih dneh jo je mučilo nešteto vprašanj, ki jim ni vedela odgovora. Težke misli, občutja, so jo kar tiščali k tlom. Kadar se znajde v takih občutkih, težko ustvarja. Težko najde v sebi kal ustvarjalnosti, ker ga prekriva težka plast utrujenosti. Ampak, kaj bi pa že lahko napisala! Po glavi se ji podijo drobci zgodb, a premajhni, da bi zapolnili list. Na primer, ko je zadnjič šla na teren, tri gospe je obiskala. Zanimive gospe, vse že v jeseni življenja. Ampak mladostne, navihane, kar žarele so, ko so pripovedovale svoje življenjske zgodbe. Ob njih se je počutila prav domače. Ko je prišla, jo je gostiteljica vprašala, če je kaj lačna - pripravila ji je nekaj za pod zob, češ da ve, kako je zaposlenim mamicam, ko nimajo časa niti jesti. Spomnila se je, kako jo je ob tej presenetljivi ponudbi oblil val topline. In hvaležnosti, ne samo za samo hrano, ampak predvsem za velikodušnost in razumevanje, ki sta nahranila tudi njeno dušo.


Res je, prvi dnevi službe vedno minejo v lakoti. Takšni in drugačni. Lakota po varnosti, lepih občutkih, po počitku, delanju stvari ob katerih se počuti bolj cela. Po ustvarjalnosti: pisanju, izdelovanju, druženju ... po tkanju drobnih mrež, ki jo delajo živo. Kot junakinje v starodavnih mitih, ki tkejo preproge, odeje in vanje vtkejo svoje najlepše podobe, spomine svojega življenja, svoje vizije, sanje o prihodnosti. Prav to je zanjo pomenilo ustvarjanje – stik z vsem, kar je, kar je bila in kar bo, s svojim bistvom, s svojo prihodnostjo, sanjami. Mreža ustvarjalnosti jo je zadrževala, da ni padla prenizko. Kadar jo je zaradi obveznosti prenehala tkati, je vedno končala v bolečinah, na tleh. To so bili dnevi, ko je brez poguma in volje blodila med vsakdanjimi obveznostmi, ki so jo sicer na nek način osrečevale, ampak brez mreže je tudi del, ki jo je izpolnjeval, hitro izgubil svoj pomen. Prišla je žalost, ki je hitro preraščala v obup. In zato se je danes odločila, da nekaj napiše. Napiše o jeseni, ki jo že čuti v zraku, a je ne more občudovati, ker drvi mimo nje. O razkošnem gozdu, ki v svoji zrelosti diši celo do njene hiše in jo vabi, kliče, da ga obišče, a ga ne more. Vsaj ne prepogosto, ni časa. O melanholičnih jesenskih meglicah, ki napovedujejo prehajanje narave k počitku, v zimo. Nadzemeljsko lepe so.

Počitek, ja, tega pogreša. Ko zvečer oddide v posteljo, se še dolgo premetava po njej. Muči jo vse, kar ta dan ni uspela narediti, in ve, da bo morala drug dan, a ob kupu novih obveznosti, ji bo težko uspelo. Ko zaspi, še v polsnu premleva svoj neskončni monolog, ponoči pa se včasih zbudi, vsa prepotena od groznih sanj. Tudi danes. Sanjala je o velikem, z ograjo obdanem vrtu, kjer se je igrala z otroki. Imeli so prelepega tigra, domačega ljubljenčka. Kar naenkrat se je pognal proti njej in otrokoma. Bala se ga je, mislila je, da ji bo kaj storil, zato je pograbila svoja otroka in skušala zbežati na varno. Za ograjo. A ugotovila je, da tiger pravzaprav noče nje, ampak hoče le na prosto, za ograjo. Razumela je, zakaj se je odločil zapustiti udoben dom, pa čeprav mu ni ničesar manjkalo. Imel je hrano, ni pa imel svobode, ki jo potrebuje, da bi lahko izpolnil svojo usodo. S težkimi šapami je praskal po vratih, da bi jih odprl, ograja je bila previsoka, da bi jo preskočil. A tisti, ki mu je to preprečeval, je bila ona sama. Skupaj z otroki, ki jih je ščitila pred njim, mu je zapirala vrata na svobodo. Tiščala je zamrežena vrata, a čutila je, da mu dolgo ne bo mogla več preprečevati poti v svobodo, saj je z vse večjo vztrajnostjo butal v vrata, celo zobe ji je kazal, čeprav je bil pravzaprav njen tiger. V njegovih očeh je zaznala odločenost in pogum. Začutila je sočutje in spoštovanje do tega tigra. Občudovala je njegov pogum, ki je izviral iz neustavljive želje, potrebe po svobodi. Iz srčne želje, ki je bila močnejša tudi od strahu pred neznanim, še nikoli videnim. Močnejša celo od navezanosti na ljudi, ki so skrbeli zanj. Zakaj ga ne bi spustila na prostost?

In spet ta bel list, ki jo vabi naj ga popiše. Kdo je ta tiger, kdo je, kaj predstavlja? Občudovala je njegovo lepoto, moč in pogum. Morda predstavlja njeno ustvarjalnost, ki mora večno čakati, da pride na vrsto, ki se mora vsak dan vedno znova boriti za to, da lahko za trenutek svobodno zadiha? Kaj so ji sporočale sanje? Da je čas? Da je ona tista, ki zadržuje lastno ustvarjalnost, stik z lastno divjino, ko pristaja na udobnost življenja v zlati kletki? Mar je ne zadržujejo vsi ti opravki, obveznosti, naloge, ki jih ni mogoče odložiti?

Postajalo ji je jasno do dna duše. Ona sama je tista, ki bo morala zbrati pogum in spustiti tigra na svobodo pa čeprav jo ob tem pretresa skoraj smrtni strah. Pred silovitostjo predolgo zadrževane energije in pred grozo neznane divjine. A svoboda vabi – v gozd, na travnike in še dlje – do obilja zrelih jesenskih plodov, do jutranje rose, ki umije svet, da je kot nov, do srebrnih meglic, ki ovijejo svet v skrivnostno pričakovanje, do vetra v krošnjah dreves, dišečega včasih po odhajajočem poletju, drugič po zimi, do listja, ki ga jesen nežno barva s svojimi zlatimi barvami in veselo šumi pod nogami … začutila je tigrov pogum v svojih žilah in neustavljivo željo po izpolnitvi. Po osrečujoči ustvarjalnosti, ki jo osmišlja. V rokah je začutila moč tigrov tac, ko branijo svojo svobodo. Začutila je globoko hvaležnost do sporočila, ki so ji ga prinesle sanje.

Opazila je, da papir nič več ne bolšči vanjo, ampak zadovoljno prede ob besedah, ki so ga zapolnile. Tudi sama je z ljubečim pogledom zaobjela vzorček, ki ji ga je uspelo naplesti. Edinstven je. Začutila je moč in pomirjenost. Lahko začne nov dan.

sobota, 01. september 2012

Rdeče razkošje


Obožujem vse vrste paradižnikov, še posebej pa tiste, ki dozorijo na našem vrtu. Letošnje poletje je bilo radodarno s soncem in toploto, zato so paradižniki še posebej slastni. Pravo razkošje okusov in paša za oči. Še posebej „fotogenični“ so sladko-kisli češnjevčki, ki jih rada pripravim v testeninski solati. Tokrat v kombinaciji z domačimi svetlimi bučkami. Razvajanje za vse čute.


Rdeči lepotci postavljeni na ogled ...



  

Testeninam s popečenimi bučkami ...


sem dodala prerezane, na hitro popečene češnjevčke,


povrhu pa nekaj rezin sveže paprike in parmezana ...


Slastno!





Otroške bolečine


Ob delanju vaj po knjigi Blagor ženskam, Alenke Rebula, sem prišla v stik z bolečimi občutji iz otroštva. Tako je nastala spodnja pesem.



Negibna

ležim,
nič mi ni dosegljivo,
ne vem za odrešitev,
telo kliče do bolečine,
ki se razliva čez večnost.
Rez.

Živim v svoji glavi,
odrežem telo,
odrežem bolečine,
ne sanjam odrešitve,
negibna sem,
nevidna.

Včasih čutim dotik Življenja,
vzame me v svoj tok,
da v njem srečna žuborim
in sanjam odrešitev -
čisto je že blizu,
skoraj že čutim njen dotik.

Rez.

Negibna sem,
pridna.

Ne čutim bolečine,
groze neodobravanja,
negotovosti ljubezni.
Ne zaslužim odrešitve.

Negibna sem,
pridna,
nevidna,
to sem,
a mene ni.

ponedeljek, 20. avgust 2012

Razmišljati z nogami

"Ideje, jih skuješ z nogami in ki se dvignejo do glave, te potešijo in spodbudijo, tiste, ki ti iz glave gredo v noge, te otežijo in ti jemljejo pogum."



Besede, ki jih je izrekel molovodec Nader glavnemu junaku čudovitega romana Taniosova pečina, libanonsko-francoskega pisatelja Amina Maaloufa, me spremljajo in navdihujejo že nekaj časa.

Misel me nagovarja v dveh smereh. Najprej k razmisleku o tem, koliko in na kakšen način naša kultura spodbuja oziroma zavira razmišljanje, ki vključuje tudi gibanje. Ker se ukvarjam z vzgojo in izobraževanjem, me je prešinilo, koliko preveč sedenja je v šolah, pa čeprav so namenjene prav spodbujanju in razvijanju razmišljanja. Otrokom v prvih razredih še malo „pogledamo skozi prste“, kasneje pa je potrebno pri pouku sedeti. Čim bolj "pri miru". Brez izjeme. Od 4 do 6 ur v osnovni šoli, tja do osem v srednji, na fakulteti pa se ta čas, če vključimo še študiranje, podaljša tudi na do 12 ur na dan. V pedagoški znanosti je že dolgo znan koncept različnih spoznavnih oziroma učnih tipov, ki govori o tem, da se ljudje učimo, razmišljamo na različne načine – eni najbolj s pomočjo vizualnih podob, drugi preko slišane ali izgovorjene besede ali zvoka, tretji pa preko otipa, med gibanjem in skozi notranje občutke. Znano je tudi, da si zapomnimo le 20 odstotkov tega kar slišimo, 30 odstotkov tega kar vidimo, 70 odstotkov kar vidimo, slišimo in izgovorimo, a kar 90 odstotkov tega, kar poleg tega, da vidimo, slišimo, govorimo, še sami počnemo. Kljub prizadevanjem pedagogov, da bi pouk prilagodili vsem trem spoznavnim načinom, so v šoli še vedno najbolj prikrajšani (in posledično manj uspešni) otroci, ki spoznavajo in se učijo pretežno preko otipa in gibanja ter notranjih občutkov. Prav neverjetno se mi zdi, da je gibajoče telo navkljub znanstvenim dokazom o tem,  da se človek lažje uči, če so pri tem aktivirani vsi čuti, v šoli še vedno večji del izključeno. Lahko bi celo rekla, da je ideal izobraževalnih ustanov (če recimo pogledamo predmetnik ali pa prostorske standarde) večji del časa negibno telo.

V tem smislu se me je zelo dotaknilo predavanje sira Kena Robinsona, ki sem si ga (skupaj z ostalimi 11 miljoni gledalcev) ogledala na spletu, o tem, kako je izobraževanje z otrokovim odraščanjem, vedno bolj usmerjeno v zgornji del telesa, s poudarkom na glavi in oziroma na razvijanju ene možganske polovice. V taki šoli so lahko uspešni samo otroci, ki imajo dobro razvito tovrstno inteligenco. Tisti otroci, ki imajo sposobnosti na področjih, ki jih šolski sistem ne ceni, so v šoli obsojeni na neuspeh, ki jih lahko zaznamuje za celo življenje. Hierarhija učnih predmetov je v vseh izobraževalnih sistemih na svetu podobna: na vrhu so matematika in jeziki, uporabni predmeti, nato humanistični predmeti, na dnu pa umetnost. In od umetnosti sta bolj cenjeni tisti, ki vključujeta le zgornji del telesa: glasba in likovna umetnost. Dramska umetnost in ples, ki vključujeta celo telo, sta v večini šol na voljo le v obliki interesnih dejavnosti. Zanimiva in provokativna je njegova misel, da bi moral biti ples enakovreden ostalim šolskim predmetom: „Mislim, da je matematika pomembna, ampak ples je tudi. Zakaj ne? Otroci plešejo ves čas, če jim je to dovoljeno, z nami vsemi je enako. Vsi imamo telesa, mar ne?“ Kako čudovito bi bilo imeti izobraževalni sistem, ki ne bi bil tako izključevalen do telesa in bi stik in izražanje s telesom celo spodbujal! In kjer bi bili lahko uspešni tudi otroci, ki "mislijo z nogami"!

Maaloufova misel me vodi tudi v razmišljanje o naših željah. Vsaka želja se porodi kot ideja o nečem, kar si želimo. Želja se začne uresničevati že, ko naredimo prve, ponavadi navzven skoraj neopazne korake v smeri našega hrepenenja. Če tega ne zmoremo storiti, so naše želje le v glavi in verjetno se nam zaradi tega zdijo nemogoče in to nam v resnici jemlje pogum. A že prvi koraki nas opogumijo in vsak naslednji je bolj lahkoten. Ko imajo naše želje podporo v našem telesu, se začnejo dogajati neverjetna naključja ali celo mali "čudeži". 

Vsi kdaj pa kdaj "razmišljamo z nogami" (navkljub dolgoletnemu guljenju šolskih klopi:). Kakšne čudovite ideje se mi porodijo med sprehodi ali med tekom. In kako mi pomaga, ko se polna čustev in občutij, podam na dolg sprehod. Misli se mi zbistrijo, čustva umirijo in vem, kaj si želim storiti. 

Se še spomnite, kdaj ste nazadnje "razmišljali z nogami"?

ponedeljek, 13. avgust 2012

Bosa plešem med kresovi

je naslov Alenkine pesmi, ob katerem mi vedno zastane dih in telo mi preplavi val hrepenenja. Sliši se pravljično in lahko si predstavljam sebe, kako plešem ob ognju, v dolgi obleki, lasje mi plapolajo v večernem vetru, v zraku je vonj po ognju in poletju. Lepo mi je, skoraj že malo ekstatično, brez zadržkov se predajam gibanju, telo samo narekuje ritem in jaz se mu prepuščam.




Plesati je bila dolgo ena izmed mojih tihih želja. Tistih želja, katerih uresničitev nam prijatelji in znanci zaželijo ob rojstnih dnevih, tistih, ki jih niti sami ne upamo izreči na glas, ki jih še mislimo potiho, da nas ne bi kdo slišal in so tako nežne in ranljive, da bi jih le en pogled ali beseda neodobravanja pokopala za vedno.

Iz otroštva se spominjam, kako rada sem plesala. Soba, ki sva si jo delili s sestro, je bila moje plesišče, varno skrito pred nepovabljenimi pogledi. Uživala sem, prepuščala sem se. A skozi odraščanje se mi je v mojo zavest prikradlo prepričanje, da ne znam plesati, da nisem za ples. Ne vem točno od kod je prišlo, kako se je oblikovalo, morda je nanj vplivala kakšna kritična pripomba, ki mi jo je sestra zabrusila v najinih najstniških prepirih. Morda krhka samopodoba ali pa privzgojeni družinski vzorci o drugorazrednosti in podrejenosti telesa ... Verjetno vse skupaj. Nisem nehala plesati, a raje sem plesala še bolj na skrivaj, ali pa z občutkom, da sem nerodna in brez občutka za ritem. Neprijetni občutki, ki jih nisem želela čutiti, in občutek krivde, da si sploh drznem plesati!

Danes se mi zdi prav neverjetno, kako dolgo je bilo to prepričanje trdno zasidrano v meni. In kako močno je vplivalo tudi na moj odnos do lastnega telesa, še posebej na občutenje privlačnosti in ženskosti. Delovalo je kot nekakšna notranja prepoved uživanja, ne samo v izražanju s telesom, ampak tudi kot prepoved uživanja življenja na splošno.

A želja po plesu je vztrajala, kot plamenček, nežen a vztrajen. S svojim drobnim sijem je ožarjal moj notranji prostor in ga oživljal tudi v časih največje „suše“. Kljub vladavini Prepričanja, da ples ni zame, je želja preraščala v tiho, a silno hrepenenje. Hrepenenje po prepuščanju gibanju telesa, ritmu, glasbi in občutenju lepote in strasti (do) življenja.

To hrepenenje je sčasoma dobilo obrise in obliko prave želje. Želje, ki je bila tako drzna, da je bilo zame že samo misliti in želeti jo, prava notranja revolucija proti vladavini Prepričanja. Želja, da bi se z možem naučila plesati in nato zaplesala pred publiko, se je sprva zdela skoraj neuresničljiva, a to je bila prej njena prednost kot ne, saj ni predstavljala prevelikega tveganja.

Leta so pretekla, preden se je pred malo več kot pol leta nazaj pokazala možnost, da se moja skrita želja uresniči. Po več kot neverjetnem, skoraj pravljičnem naključju. Sprva sem bila prav osupla, nato pa neverjetno srečna, a tudi vznemirjena. Bom lahko kos vsem svojim predsodkom, prepričanjem, ki sem jim verjela, bom zdržala tveganje izpolnitve hrepenenja in imela pogum za nove poti?

Pravijo, da se želja izpolni, ko smo na njeno izpolnitev pripravljeni. In res je bilo tako, bila sem pripravljena. Uživala sem v vsakem trenutku priprav, v novih občutkih, ki sem jih čutila v telesu, v tem, kako drugače pleševa z možem, ko sva si blizu in povezana . Najbolj pa me je navdušil občutek strasti, ki jo občutim, ko plešem. Strast do življenja, do čutenja in čudenja.

In prišel je dan izpolnitve – in občutek je bil fantastičen. Kot v sanjah in še lepše: občutila sem radost in veselje prav v vsakem delčku telesa in duše. Plesala sem strastno, z občutenim telesom, v ritmu in kar je prav nenavadno – brez naprezanja, odrekanja in trpljenja – ampak z neverjetno lahkoto. Povsem nova izkušnja, ki mi je odstrla nov svet, in me (srčno upam) popeljala novim občutkom, prepričanjem in sanjam naproti.

ps zgornja fotka je s Kresovanja ob Zbiljskem jezeru, avtorja žal nisem našla 

nedelja, 22. julij 2012

Morje v meni


Z morjem imava že od mojih otroških let prav posebno - "ljubezensko" razmerje. Spomnim se, kako sem vsako leto s sladkim pričakovanjem odštevala število noči do našega odhoda na morje. To je bil zame najbolj čaroben del leta. Nisem si znala razumsko razložiti, zakaj je na morju zame vse drugače, tako sem čutila. Svet morja zame ni bil samo lepa resničnost, z leti je prerasel v napol pravljični svet, ki ga niti nisem več poskušala razumeti, ampak sem mu enostavno zaupala, se mu predajala. 

Taki so tudi moji spomini – napol sanjski, sestavljeni iz drobnih, a močnih vtisov, me spominjajo na čutno ali telesno občutje povezano z morjem. Neskončna modrina morja me je navdajala z občutki svobode in odprtosti, plavanje v morju pa sem doživljala kot sprejemajoč objem matere zemlje. Valovi, ki so včasih nežni, božajoči, drugič pa divji in neukročeni, so bili kot lekcija veličine Narave. Razkošje dražljajev za vse čute. Občutki, ko bosonoga stopam po mivki ali drobnih kamenčkih, pa vonj in okus sonca in morja na moji koži, so se zarisali v mojo zavest kot najvišje možno čutno razkošje, ki sem jih dotedaj poznala. Še danes si za sproščanje zamislim sprehod po žametasti mivkasti obali - to je čarobni ključ za prebujanje mojih čutov in stik z mojim notranjim svetom.



Spomnim se brezskrbnosti počitniških dni na morju, ki sem jih preživljala z eno samo željo – da ne bi prehitro minili. Če bi mogla, bi si omamni vonj poletnega večera pospremljenega s pesmijo čričkov, zapakirala kar za domov in ko smo odhajali, se nisem stuširala, da sem le lahko odnesla del morja s sabo. Ko sem bila že doma, v svoji postelji, sem še enkrat pritisnila jezik na svojo slano kožo in zaspala ob misli na naslednji obisk morja. Teh je bilo z mojo samostojnostjo vse več, kljub temu pa se moja ljubezen do morja ni izpela in otroška začaranost z morjem je ostala del mene vse do danes.

V odraslosti sem „kot drugačno“ doživljala ne le morje, ampak tudi sebe na morju. Na morju sem se vedno počutila bolj zmehčano, bolj zadovoljno, bolj v stiku s samo seboj in na morju sem se imela bolj rada. Celo všeč sem si bila. To se mi je po eni strani zdelo zanimivo, po drugi pa me je begalo, saj si tega nisem znala razložiti.

Letošnje počitnice na morju so bile v tem smislu zares navdihujoče in so mi prinesle kar nekaj odgovorov. Po dolgem času sem vzela s seboj le tri knjige (pa še to dve že prebrani), časopisov nisem kupovala, saj sem si želela prav odpočiti od razmišljanja (in premlevanja). In nekaj dni prav zares nisem kaj dosti razmišljala. Zato mi je ostalo dovolj časa, da sem bolj občuteno doživljala svet okoli sebe in svoja občutenja, ki so bila tokrat povezana predvsem s telesnimi občutki, manj s tistimi v glavi. Ko sem se jih začela zavedati, jih je bilo vse več in postali so mi tako domači, da sem jih (po dolgem času) čutila kot nekaj svojega. Naprimer – občutek v telesu, ko se sprehajam brez oblačil – po nekaj dneh, sem opazila, da mi je običajna telesna drža (ki je bolj nepravilna kot ne) naporna in da si želim hoditi bolj pokončno – ja, to pomeni prsi „ven“ in trebuh noter. Tako imam občutek večje stabilnosti. Prijeten občutek v prsih, ko začutim v njih veter, svobodo in moč.


Kakšen nor občutek je, ko se po sončenju vržem v morje in zaplavam. Počutim se živo in prebujeno. Plavala sem letos precej drugače. Včasih sem plavala predvsem z rokami, letos pa sem se naučila uporabljati tudi noge in celo telo. Ob tem sem začutila velikansko moč v svojem telesu, ki se je ne spominjam oz. se je nisem zavedala. Plavanje mi je bilo tako v velik užitek. Po tem, kako sem plavala sem lahko opazovala, kako močno se počutim tisti dan. Ta na novo odkrita vitalna sila me je spodbudila, da sem se odpravila na jutranji tek – kakšno svobodo sem začutila, ko so se moje noge odlepile od asfalta in stekle! In ni mi šlo tako slabo.

Kako prijetno je bilo čutiti med prsti male kamenčke, kako nežno so mi masirali podplate, ko sem hodila po njih. Pa vonj moje slane kože, pomešane z vonjem po borovcih in rožmarinu. To je zame vonj prvinskosti in divjosti. In nežnost, ki sem jo čutila ob stiku s svilnato kožo moža, otrok, ko smo se gnetli v našem „gnezdecu“ na plaži. Ena sama toplina in mehkoba bližine.

Uživam, ko ležim na morski gladini, v prijetni svežini, dlani in noge pa pomolim ravno toliko iz vode, da mi jih greje sonce. Zaprem oči, prisluhnem zvokom morja – je mehko, sveže, toplo, varno in skrivnostno - kot bi bila v popku sveta.

Večeri pod nebom, prepredenim z zvezdnimi dragulji, ki me, ko ga opazujem skozi igličaste veje borovcev, spominja na modri žamet, so še vedno omamni. Dišijo mi po sanjah, pristnosti, čutnosti in svobodi.

Ko sem po nekaj dneh osvobojenosti od misli, ponovno začela malo razmišljati, mi je nenadoma postalo jasno, zakaj je zame morje tako čaroben prostor. Spomnila sem da sem nekaj let nazaj doživela pravo razodetje, ko sem vsak dan plavala do lepe, velike skale, umaknjene v varno zavetje pečin, in z nje opazovala morje, ki se je odpiralo pred mano. V tistem času sem zapisala „da sem se počutila kot praženska, začutila sem njeno moč in divjost in usklajenost z lastnim telesom in naravo.“ V tistih trenutkih sem se počutila eno s skalo, morjem, nebom in vesoljem. To je bila poslej „moja skala“, tudi ko nisem bila na morju sem se velikokrat v mislih zatekla k njej, podoživljala lepe občutke in črpala iz njih.

Alenka Rebula je pred časom na svoji spletni strani objavila članek Preprosto in divje, kjer govori o tem, kako nas stik z divjino v sebi, poživlja, prebuja in nas usmerja v pravo smer. Kako pomembno je, da ta stik ohranjamo in ga varujemo, kajti to je naša „zdravilna roža“. Morje je tako moja zdravilna rožca, zame predstavlja stik z mojo divjino, večno žensko, naravo in zato me tako osrečuje, poživlja in zato se ob njem lahko vedno znova prerodim. To sem čutila že kot otrok, le kasneje sem na to malo pozabila. To spoznanje je dalo mojemu razumevanju in občutenju morja še nov pomen. Morje čutim kot posvečen prostor (in čas) ne samo zunanjega, temveč tudi mojega notranjega sveta. Morje v meni je prostor moje svete divjine. Zato bo za vedno ostalo prav poseben del mojega sveta.

torek, 19. junij 2012

Vožnja z vlakom - romantično in nostalgično potovanje

Pred nekaj dnevi se mi je ponudila priložnost, da se po dolgem času spet nekam odpeljem z vlakom. No, ne kar nekam - ampak na morje, kar je meni najljubša lokacija. Od vseh. In v Koper - prijetni spomini iz najstniških dni so kar vreli na dan ...

Vlak je bil fantastičen - udoben, čist, ne preveč natrpan (da ne omenjam - poceni!) in ... sedež ob oknu mi je omogočil opazovanje okolice. Čisto drugačen pogled kot iz avtomobila, čeprav tudi tam ves čas sedim ob oknu ... Kot bi me vlak odpeljal v čisto drugačen čas. V čas brez širokih avtocest, s pomočjo katerih zdrvimo z enega konca na drugega in ne moremo opaziti kaj več kot nekaj obrisov. V čas, ko je bila železniška postaja okno v veliki, širni svet. V čas, ko se je zdel svet še velik, ne pa ena globalna vas:)
Zanimive so te železniške postaje - ene majhne, skromne, s komaj enim koritom rož, z odpadajočim ometom samevajo kot slabo ohranjeni muzejski eksponati, druge velike, mogočne, kažejo svojo preteklo veličino in v prazni odsotnosti vrveža delujejo kot speče lepotice, ki jih je zla usoda obsodila na začasno spanje, a željno čakajo poljub ljubezni, ki bi jih ponovno oživel. Tudi železniški tiri, poti so iz povsem drugega časa, druge, skoraj pravljične dimenzije - majhne in slikovite vasice, ki so se mi povsem nevsiljivo ponujale na ogled, travniki, gozdički, seno, ki se je sušilo ob progi, skrbno obdelani vrtički, okrogli grički ... so mi polnili dušo z lepoto in mirom. Ob njih nisem imela občutka, da mora biti vse popolno, da sem v stalni tekmi za materialnimi dobrinami, za dosežki, da bo vse bolje, višje, oh in sploh ... in nobenega hitenja, lovljenja časa, ampak v enakomernem, premišljenem ritmu do cilja. Skoraj popolni prikaz tega, kaj vse današnjemu hitremu ritmu življenja, ki je okužil tudi mene, manjka - duša, ritem (usklajenost z naravnimi in človekovimi cikli), čas za premislek, lepota ... 
Vzela sem si čas tudi za branje in za predajanje mislim (kar je luksuz, ki mi je v tem obdobju mojega življenja redko dan), vmes pa zaznala kako se je pokrajina neopazno spreminjala v meni tako ljubo sredozemsko - oljke, borovci, breskve, trte, prelepi grički in še lepše hiše in končno - morje. Niti en sam trenutek dveinpol-urne vožnje se nisem dolgočasila.

Vsak bi se moral kdaj pa kdaj kam odpeljati z vlakom ... je zdravilno!

petek, 15. junij 2012

Dobila sem prostor za pisanje ... uau

In navdih. Ki je prišel od mojih dušnih sopotnic - blagornic. Rade bi pisale, rade pišemo, a naši koraki so še negotovi. Polno je vprašanj, občutkov krivde. Si smem vzeti čas za pisanje? Sem upravičena do tega - lahko počnem to samo zato, ker me to veseli? Ali samo, če čas, ki ga namenim pisanju tudi ekonomsko upravičim? Ali se je za nas ženske v tem smislu sploh kaj spremenilo od časov, ko je nastalo znamenito delo Lastna soba, Virginie Wolf?

Včasih je kar težko zaznati in videti te komaj vidne odtenke sprememb, tako v odnosu okolja do žensk kot v odnosu, ki ga imamo ženske do same sebe. Ženske danes lahko pišemo, ustvarjamo, lahko gremo same v knjižnico, celo na konec sveta:), ampak ali to tudi počnemo? Si drznemo zbrati pogum, voljo, čas in prostor za lastno ustvarjanje, si vzeti, kar nam pripada, nam je lastno, neločljivo od naše biti? 

Pisanje je za ženske pomemben način izražanja, meni tudi Alenka Rebula. Zame že. Še iz časov osnovne šole se spominjam užitkov ob pisanju (in branju, seveda), pa posameznih ustvarjalnih prebliskov iz  časov gimnazije. Študij na fakulteti je spremenil moj pogled na pisanje, literarno ustvarjalnost je nadomestilo strokovno pisanje. In delo na spletnem portalu po končanem študiju - pisanje novinarskih besedil je zopet zbudilo tudi mojo literarno žilico, a dalje od nekaj simpatičnih tekstov nisem prišla. Roki, ciljno pisanje so ustvarili blokade in kadar koli sem razmišljala, da bi spet pisala, me je to bolj kot z ustvarjalnim zanosom navdalo s tesnobo. In ko sem si ustvarila družino, sem si dala na voljo še veliko več izgovorov.
Pisanje je bilo tako moja neizživeta strast. Nekaj kar sem si srčno želela, a nisem znala ali zmogla živeti.  Idej nešteto, ustvarjalnih prebliskov še več, občutek, da imam kaj za pisati. A kam, za koga naj pišem, kje objavim?

Kar naenkrat pa me je prešinilo - zakaj pa ne bi pisala zase, brez rokov, brez vnaprej določenih tem in števila znakov - o tem, kar se me dotakne, me "špikne", me poboža, razburi? Po navdihu, iz potrebe, s strastjo ... Občuteno, usklajeno z mojo osebnostjo in vrednotami.
TO je moja "lastna soba".