Besede, ki jih je izrekel molovodec Nader glavnemu junaku čudovitega romana Taniosova pečina, libanonsko-francoskega pisatelja Amina Maaloufa, me spremljajo in navdihujejo že nekaj časa.
Misel me nagovarja
v dveh smereh. Najprej k razmisleku o tem, koliko in na kakšen
način naša kultura spodbuja oziroma zavira razmišljanje, ki
vključuje tudi gibanje. Ker se ukvarjam z vzgojo in
izobraževanjem, me je prešinilo, koliko preveč
sedenja je v šolah, pa čeprav so namenjene prav spodbujanju in
razvijanju razmišljanja. Otrokom v prvih razredih še malo
„pogledamo skozi prste“, kasneje pa je potrebno pri pouku sedeti. Čim bolj "pri miru". Brez izjeme. Od 4 do 6 ur v osnovni šoli, tja do osem v srednji, na
fakulteti pa se ta čas, če vključimo še študiranje, podaljša
tudi na do 12 ur na dan. V pedagoški
znanosti je že dolgo znan koncept različnih spoznavnih oziroma
učnih tipov, ki govori o tem, da se ljudje učimo, razmišljamo na
različne načine – eni najbolj s pomočjo vizualnih podob, drugi
preko slišane ali izgovorjene besede ali zvoka, tretji pa preko
otipa, med gibanjem in skozi notranje občutke. Znano je tudi, da si
zapomnimo le 20 odstotkov tega kar slišimo, 30 odstotkov tega kar
vidimo, 70 odstotkov kar vidimo, slišimo in izgovorimo, a kar 90 odstotkov tega, kar poleg tega, da vidimo, slišimo, govorimo, še sami počnemo. Kljub prizadevanjem pedagogov, da bi pouk prilagodili vsem trem spoznavnim načinom, so v šoli še vedno najbolj prikrajšani (in posledično manj uspešni) otroci, ki spoznavajo in se učijo pretežno preko otipa in gibanja ter notranjih občutkov. Prav neverjetno se mi zdi, da je gibajoče telo navkljub znanstvenim dokazom o tem, da se človek lažje uči, če
so pri tem aktivirani vsi čuti, v šoli še
vedno večji del izključeno. Lahko bi celo rekla, da je ideal izobraževalnih ustanov (če recimo pogledamo predmetnik ali pa prostorske standarde) večji del časa negibno telo.
V tem smislu se me je zelo dotaknilo predavanje sira Kena Robinsona, ki sem si ga (skupaj z ostalimi 11 miljoni gledalcev) ogledala na spletu, o tem, kako je izobraževanje z otrokovim odraščanjem, vedno bolj usmerjeno v zgornji del telesa, s poudarkom na glavi in oziroma na razvijanju ene možganske polovice. V taki šoli so lahko uspešni samo otroci, ki imajo dobro razvito tovrstno inteligenco. Tisti otroci, ki imajo sposobnosti na področjih, ki jih šolski sistem ne ceni, so v šoli obsojeni na neuspeh, ki jih lahko zaznamuje za celo življenje. Hierarhija učnih predmetov je v vseh izobraževalnih sistemih na svetu podobna: na vrhu so matematika in jeziki, uporabni predmeti, nato humanistični predmeti, na dnu pa umetnost. In od umetnosti sta bolj cenjeni tisti, ki vključujeta le zgornji del telesa: glasba in likovna umetnost. Dramska umetnost in ples, ki vključujeta celo telo, sta v večini šol na voljo le v obliki interesnih dejavnosti. Zanimiva in provokativna je njegova misel, da bi moral biti ples enakovreden ostalim šolskim predmetom: „Mislim, da je matematika pomembna, ampak ples je tudi. Zakaj ne? Otroci plešejo ves čas, če jim je to dovoljeno, z nami vsemi je enako. Vsi imamo telesa, mar ne?“ Kako čudovito bi bilo imeti izobraževalni sistem, ki ne bi bil tako izključevalen do telesa in bi stik in izražanje s telesom celo spodbujal! In kjer bi bili lahko uspešni tudi otroci, ki "mislijo z nogami"!
Maaloufova misel
me vodi tudi v razmišljanje o naših željah. Vsaka želja se porodi
kot ideja o nečem, kar si želimo. Želja se začne uresničevati že, ko naredimo prve, ponavadi navzven skoraj neopazne korake v
smeri našega hrepenenja. Če tega ne zmoremo storiti, so naše želje le
v glavi in verjetno se nam zaradi tega zdijo nemogoče in to nam v
resnici jemlje pogum. A že prvi koraki nas opogumijo in vsak
naslednji je bolj lahkoten. Ko imajo naše želje podporo v našem telesu, se začnejo dogajati neverjetna naključja ali celo mali "čudeži".
Vsi kdaj pa kdaj "razmišljamo z nogami" (navkljub dolgoletnemu guljenju šolskih klopi:). Kakšne čudovite ideje se mi porodijo med sprehodi ali med tekom. In kako mi pomaga, ko se polna čustev in občutij, podam na dolg sprehod. Misli se mi zbistrijo, čustva umirijo in vem, kaj si želim storiti.
Se še spomnite, kdaj ste nazadnje "razmišljali z nogami"?
Ni komentarjev:
Objavite komentar