sobota, 25. maj 2013

Štirideseta ...

... so tu in v meni še toliko želja! Imam še dovolj časa, da jih uresničim? Prijateljica me je spomnila na krasno Pavčkovo pesem, ki me je pobožala in pomirila.






   
ŽELJE 
 
Če si močno želiš,
se ti vse uresniči:
v stolpnico, kjer živiš,
pridejo k tebi cvrkutat  ptiči,
 
pride s poljane drevo,
pride iz bajk dobra vila.
Če si želiš močno,
ti je usoda mila.
 
Če pa ničesar si ne želiš,
če si izgubil želje in sebe,
pride hudobna miš
in te s kremplji ogrebe. 

(Tone Pavček) 

petek, 03. maj 2013

Sladko presenečenje


Bil je eden tistih trenutkov. Tistih, ko čisto nepričakovano doživiš nekaj, kar se te s svojo lepoto tako globoko dotakne, da za nekaj časa pozabiš na vse tegobe vsakdanjega življenja. In se kot majhen otrok čudiš Lepoti, ki te obdaja. Eden tistih trenutkov, ko čutiš, da si na pravem mestu, v pravem trenutku, brez najmanjšega truda. In eden tistih trenutkov, ko se lahko prepustiš in postajaš eno z razkošjem trenutka, ki ti je podarjen. Sladko, sladko presenečenje!

Tak trenutek sem doživela med potepanjem po Zagrebu. Med ogledovanjem Gornjega gradu smo zavili tudi v Markovo cerkev. Samo pokukamo, smo si rekli. A smo ostali precej dlje. Najprej nas je pritegnila elegantna notranjost, brez odvečnega okrasja, z mogočnimi a prizemljenimi oboki, vsa v zemeljskih barvah. Čeprav je bila cerkev večkrat preurejena, je obdržala meni tako ljubi gotski pečat. Skrivnostno temačnost, ki lahko deluje malo tesnobno, presegajo čudovita okna, ki se s svojimi značilnimi loki dvigajo visoko proti nebu, odpirajo tako prostor kot misli in s svojimi živobarvni vitraži simbolizirajo (za človeka) tako potrebno upanje in veselje.

Usedli smo se in opazili, da je v cerkvi živahno dogajanje – v sprednjem delu je kar mrgolelo različnih glasbenikov, ki so se očitno pripravljali na koncert ali vajo. Hitro smo se sporazumeli, da počakamo in vidimo kaj bo. Glasbeniki so že uglaševali svoje inštrumente, vadili, vmes sproščeno klepetali. Prihajali so novi in novi člani orkestra, odlagali svoje stvari in se pridružili uglaševanju. Nam pa se ni nikamor mudilo in smo lahko ta prijetni glasbeni vrvež opazovali in se prepuščali ugibanju o tem, kaj bo sledilo. Prihajali so še pevci in pevke, šelesteli so z notnim papirjem, se pozdravljali in se počasi postavljali v zbor. Nazadnje je svoje mesto zasedel še dirigent in začelo se je. Glasba je presegla vsa naša pričakovanja! Dobesedno nas je prikovala na sedeže in od njene silovitosti smo skoraj pozabili dihati. Vse skupaj – lepota glasbe in ambienta, sta nas popolnoma navdušila. Še otroci so z odprtimi usti obsedeli na svojih sedežih. Bil je eden tistih trenutkov, ko se čas ustavi in se zdi, da trenutek kar traja in traja

Odhajali smo kot prerojeni, polni lepih občutkov, glasbe in hvaležnosti za tako nepričakovano darilo. 

ps Ko sem doma pobrskala po internetu, sem ugotovila, da smo poslušali vajo simfoničnega orkestra in zbora hrvaške TV, za koncert v okviru Festivala sv. Marka.