Kjer me čaka objem

Zadnje čase se sprašujem, kako naj živim tople in iskrene odnose tudi izven svojega doma, kajti to je področje, kjer se mi zdi, da mi vedno nekaj (z)manjka. Moja premišljevanja so šla po običajni poti, kjer sem se najprej spraševala, kaj vse je narobe z mano, nato sem prišla do tega, da morda drugi ne ustrezajo, nato me je zagrnila megla … ko nisem vedela kaj naj se še vprašam:), in ali se naj sploh še trudim. Ko me je že skoraj minilo, me je ob branju Alenkine zgodbe Kovačnica srečnih zvezd, iz njene knjige Sto obrazov notranje moči, prešinilo odrešilno vprašanje – ali sploh znam, vem, kje iskati tople in iskrene odnose. Mislim ali moj notranji kompas sploh zazna kraje (ljudi), kjer bi se lahko naužila tega, po čemer hrepenim? Ali pa je morda zmožen zaznati le vedno eno in isto smer, kjer se sicer sprva nekaj obeta, a ko pridem tja, ugotovim, da so to mrzli kraji, kjer je toplina sicer zelo iskana dobrina, a je ledeni mraz že davno zmagal. A nekaj me zadrži tam, kljub temu, da slutim resnico. Šele, ko sem že čisto premražena in ledena, z zadnjimi močmi odrinem naprej.

Ali sem v odnosih toliko prisotna in iskrena, da začutim njihovo resnico? Ali pa moje hrepenenje zamegli vse te občutke, z željo, da bi bila deležna vsaj malo tega, česar si želim? Ali se v odnosih zmorem toliko odpreti, da bi začutila druge? In ali je moj notranji ogenj še toliko živ in močan, da me napaja s toplino in pristnostjo, ki jo upam in želim deliti? Ali pa me je zagrnil leden mraz, ki išče sebi podobne pokrajine, saj v toplem soncu, ne bi mogel več obstajati.  Ne vem ...

Ugotovila sem, da moj notranji kompas ne dela prav dobro in se bom raje zanašala na občutke v svojem telesu. In ko bom v dvomih ali naj se kam odpravim ali ne, se lahko vprašam - ali me tam čaka objem?

„Ne razumem prav dobro, kako je s tem, kar me muči. Nisem še zbrala vsega gradiva. (…) Lahko se ukvarjam s tem, kar me krepi, pa čeprav ne poznam vsega, kar me zastruplja. Lahko se začnem dvigati, kljub temu da ne vem, od kod skala na mojem hrbtu. Ko bom pokonci, bo ona na tleh. (...) Ni treba, da raziščem vse kraje, kjer sem nezaželena, in vse razloge za to. Lahko grem na obisk tja, kjer me čaka objem.

Najdbišč porušene preteklosti je nešteto in izkopanin ne zmanjka nikoli. Raje bom odpirala nova gradbišča. Moč mi ne prihaja iz prekopavanja izgubljene dežele. Odkritja se mi bodo pridružila, ko bom na poti drugam. MOČ PRIVRE IZ RAZISKOVANJA NOVEGA ČASA.“

                                                         Alenka Rebula, Sto obrazov notranje moči, MK, 2010, str. 157.