Gospa perfekcionistka

Verjetno ste jo že srečali. To je tista »kot iz škatlice gospa«, ki vtika svoj nos vsepovsod in kot da ni to že zadosti, ga pri tem viha do višav. Kajti zanjo ni nič dovolj dobro, dovolj visoko, dovolj močno, dovolj pogumno, dovolj globoko ... Zanjo enostavno ni nikoli in nič dovolj. V družbi te »kot iz škatlice« gospe, se ljudje ne počutijo preveč dobro. Kar nekako skrčijo se. Veliko ljudi ji želi ugoditi in se trudijo dan in noč, da bi bi jim to uspelo. Ker pa gospa ni hitro zadovoljna, se trudijo še bolj – gredo preko sebe, preko svojega srca, zdravja, preko ljudi, ki jih imajo radi. In ko mislijo, da so ji končno zadostili, vsi tresoči, s široko razprtimi očmi čakajo, da bodo zagledali sled odobravanja na njenem brezkrvnem obrazu. Včasih ga za bežen trenutek ugledajo, a njihovo olajšanje ne traja dolgo, kajti gospa že po minutki zagleda nekaj novega, kar ni dovolj dobro … 
 

Prizadevanje za dosego popolnosti s tujko imenujemo perfekcionizem, tistega ali tisto, ki si zanj prizadeva pa perfekcionist ali perfekcionistka. Večkrat slišim pohvalno besedo o kom, češ, ta je pa res perfekcionist. Z občudovanjem gledamo na ljudi, ki so zmeraj videti popolni, ki svoje naloge vedno opravijo pravočasno in odlično. In, ki imajo vse »poštimano«. Na perfekcionizem se pogosto gleda kot na lastnost, ki spremlja zares odlične in uspešne ljudi. Pa je temu res tako?

Ni vse zlato, kar se sveti, pravi star pregovor, ki bi se lahko nanašal tudi na perfekcionizem. "Stranske učinke" perfekcionizma, ki jih lahko opazimo vsepovsod, kar nekako spregledamo ali pa jih z njim nekako ne povežemo. To so depresija, izgorelost, čustvene težave, nizek občutek lastne vrednosti in različne odvisnosti. 

Kaj se pravzaprav skriva za željo po "popolni podobi in popolni izvedbi"? Kje je meja med zdravim prizadevanjem za odličnost in med prizadevanjem za popolnost? Zelo razumljiv opis perfekcionizma in njegovih pasti, sem prebrala v knjigi Daring greatly, avtorice B. Brown.

Perfekcionizma ne moremo enačiti s prizadevanjem za odličnost. Je prizadevanje za nekaj kar sploh ne obstaja (popolnost), zato je nedosegljiv cilj. Temelji na prepričanju, da se - če bomo stvari naredili popolno in če bomo izgledali popolno - lahko izognemo bolečini (ali pa jo vsaj zmanjšamo) ob doživljanju krivde, obsojanja in sramu. Perfekcionizem je obrambna pozicija: " ... je 20-tonski oklep, ki ga tovorimo okrog, misleč, da nas bo zaščitil, v resnici pa nam preprečuje, da bi bili resnično videni".

Prav tako o perfekcionzmu ne moremo govoriti kot o zdravem stremljenju k temu, da bi se izboljšali in rasli. Perfekcionizem je namreč usmerjen le k enemu samemu cilju – da bi dobili potrditev od zunaj, da bi ugajali, ustrezali, da bi skratka naredili kar se od nas pričakuje. Za tem stoji prepričanje, da smo vredni, toliko, kolikor dosežemo in kako dobro to dosežemo. Usmerjen je k temu, kaj bodo rekli »drugi«, ne pa k zdravemu občutku lastne vrednosti.

Prav tako nam perfekcionizem ne more pomagati k uspehu. Raziskave so namreč pokazale, da perfekcionizem dosežke celo ovira. Strah pred neuspehom, delanjem napak, nedoseganjem pričakovanj drugih, pred kritiziranjem s strani drugih, nam preprečuje, da bi bili zdravo tekmovalni.

Perfekcionizem tudi ni strategija, s pomočjo katere bi se lahko izognili občutkom sramu. Perfekcionizem je oblika sramu. 

Perfekcionizem je v svoji osnovi samodestruktivno naravnan. Zakaj? Ko kljub našim prizadevanjem, da bi vse naredili popolno, spet občutimo sram, obsojanje in krivdo, verjamemo, da je to le zato, ker nismo bili dovolj popolni. To povzroči, da si naslednjič še bolj prizadevamo (kar pomeni, da smo pripravljeni žrtvovati vedno več). Ko nam še vedno ne uspe (kako bi nam, v resnici si prizadevamo za nekaj nemogočega), se v nas utrdi prepričanje, da je to le posledica tega, da nismo dovolj dobri. Občutki krivde, samoobsojanja nas lahko vodijo v depresijo, anksioznost, različne odvisnosti in življenjsko ohromljenost. 

Ko bo na moja vrata naslednjič potrkala gospa popolnost, ji ne bom odprla vrat. Naj svoj nos viha kje drugje ... Čas in energijo bom raje posvetila odkrivanju lepote nepopolnosti, spoznavanju igrive ustvarjalnosti nereda in uživanju v svetu, kjer so mi napake dovoljene. Se mi pridružite?