Zgodba ...

Kako je zdrava pamet shirala

Zgodilo se je v deželi, katere ime, zaradi njene majhnosti in neznatnosti, ljudje pozabijo v tistem hipu, kot so ga slišali. Kljub temu je bila dežela povsem običajna, celo več, pravili so, da je bila lepa in da je bilo tam prijetno živeti. Ljudje so bili taki kot vsepovsod: veseli, žalostni, veliki, majhni, revni in bogati, navadni ljudje in veljaki. Živeli so dokaj dobro, dokler se veljaki dežele, nekega dne niso odločili, da je treba začeti varčevati. Takoj in na vso moč. Cele dneve so premetavali številke, levo, desno, gor in dol in razmišljali, kako bi privarčevali kar se da veliko denarja. Igranje s številkami jih je povsem očaralo in sčasoma so jim številke postale bolj pomembne kot ljudje.

Varčevanje na vseh področjih je postalo nekakšna moda. Kar tekmovali so, kdo bo bolj varčeval. Na primer, minister za šolstvo je svojim podrejenim ukazal, da morajo varčevati za vsako ceno. Zmanjšati je treba število učiteljev, njihove plače in stroške. Ampak, so vili roke ravnatelji, otrok je vedno več, kako le naj zmanjšamo število učiteljev? Naj stane kolikor hoče, je vpil minister, znajdite se, kakor veste in znate. Zdrava pamet se je že zdavnaj odplazila iz njegove pisarne, še prej pa seveda tudi iz njegove glave. Njegovi podrejeni so je še nekaj premogli, ampak ukaze nadrejenih je bilo v tej deželi treba upoštevati, četudi z zdravo pametjo niso imeli nobene zveze. Tako se je tudi zgodilo.

Pravijo, da je bila ena izmed posebno sijajnih domislic ministrstva ta, da so v razrede nabasali kar se da veliko otrok. Tako je bilo v razredih, kjer je bilo običajno 28 otrok, tudi po 33 otrok. Da pa se ne bi kršilo normativov, so nadrejeni učiteljem zabičali, naj kljub temu v razredu NIKOLI NE BO VEČ KOT 30 OTROK. Učitelji so nejeverno zrli v oči svojih nadrejenih in v njih iskali kanček zdrave pameti ali vsaj smisla za humor, a ju niso našli. Zmajevali so z glavami, vzdihovali in se spraševali po lastni zdravi pameti, kar pa jim, resnici na ljubo, ni kaj prida pomagalo. Edino kar jim je preostalo je bilo, da so se omenjenega metafizičnega problema lotili kar se da ustvarjalno. Tako so »iznašli« kar nekaj načinov, kako v razredu s 33 otroki, »imeti« le 30 otrok:

• v času pouka so se otroci igrali skrivalnice. Tako je bilo nekaj učencev vedno skritih.
• učitelj je naredil seznam za stranišče in tako poskrbel, da so bili trije vedno na stranišču.
• v eni od omar so uredili kotiček za počitek in tako je po potrebi lahko nekaj otrok "počivalo".
• ministrstvo je na predlog učiteljev nakupilo nove učne pripomočke – kape s pomočjo katerih so učenci postali nevidni (zelo elegantna rešitev, kajne?).
• učitelji so nosili posebna očala, s pomočjo katerih so videli le tri četrtine vidnega polja (takoj je nekaj učencev manj!), če pa se je dalo, so zaposlovali osebe, ki so slabo videle.
• nekaj učiteljev so poslali na tečaj za iluzioniste, kjer so se naučili, kako po potrebi odčarati nekaj učencev.
• staršem so predlagali, da naj bodo vedno vsaj trije učenci bolni, za lažjo organizacijo so naredili kar seznam.

Takih in podobno sijajnih ukrepov v deželici kar ni bilo konca in tako se je zgodilo, da je zdrava pamet začela počasi hirati. Vsa bleda in shujšana je hodila po deželi in žalostno opazovala ljudi, ki so se morali naučili »čarati« (kako iz nič pripraviti kosilo, kako z mizerno plačo plačati položnice, kako vzgajati otroke v svetu, kjer so pomembne le številke ...) in se zraven pretvarjati, da ne vidijo vseh v nebo vpijočih neumnosti in krivic. Pamet, ki že zdavnaj ni bila več zdrava, verjetno še danes tava naokrog, če jo od vseh neumnosti še ni pobralo.

Draga bralka, dragi bralec! Gotovo ste si prav oddahnili, da ne živite v tej čudni majhni deželi, kjer so otroci v šolah le še številke, ki jih z varčevanjem obsedeni ministri premetavajo sem ter tja in kjer so se morali ljudje naučiti »čarati«, da preživijo. Morda ste si potem vseeno želeli izvedeti ime te deželice, samo za vsak primer, da se prepričate, ali to morda vseeno ni dežela v kateri živite. Kajti ..., v taki deželi res ne bi hoteli živeti, kajne?