Prijateljica mi je posredovala odlomek iz knjige Paula Coelha, Magov dnevnik, ki jo je zelo nagovoril. Ko sem ga prebrala, sem čutila, da je odlomek tudi k meni "prišel" ravno v pravem trenutku - ko mi je spet po malem začelo primanjkovati časa in navdiha za meni ljube stvari (recimo za pisanje bloga). Čisto takoj sem ju spet našla:). Hvala, draga prijateljica.
"Dober boj je tisti boj, ki ga bijemo, ker tako zahteva srce. /…/ Dober boj je tisti boj, ki ga bijemo v imenu sanj. Ko nas te povsem prevzamejo, kot se zgodi v mladosti, je naš pogum izjemen, vendar se takrat ne znamo boriti. Da se naučimo, kako se je treba boriti, je potrebnega ogromno truda, vendar takrat nismo več dovolj pogumni, da bi se podali v boj. Zato se obrnemo proti sebi in se borimo sami s seboj. Sami postanemo svoj najhujši sovražnik. /…/ Svoje sanje ubijemo, ker nas je strah biti Dober boj.
Prvi znak, da ubijamo
svoje sanje, je pomanjkanje časa. Najbolj zaposleni ljudje, kar sem
jih spoznal v svojem življenju, so imeli vselej čas. Tisti, ki niso
počeli ničesar, pa so bili vedno utrujeni in niso znali opraviti
niti tisto malo dela, kar jih je čakalo. Pri tem so se ves čas
pritoževali, da je dan prekratek, da bi lahko opravili vse. V
resnici pa jih je bilo strah Dobrega boja.
Drugi znak, da so umrle
naše sanje, je prepričanost. Ker na življenje ne gledamo kot na
veliko pustolovščino, ki jo je treba doživeti na lastni koži,
menimo, da je modro in primerno izbrati v življenju le tisto malo,
kar pričakujemo od njega. /…/
In tretji znak, da so
umrle naše sanje – mir. Življenje postane nedeljski popoldan, ki
od nas ne zahteva velikih stvari in noče nič več, kot smo
pripravljeni dati. Predstavljamo si, da smo dozoreli, zato pustimo ob
strani otroške sanjarije /…/ Ko se odrečemo svojim sanjam in
najdemo mir, doživimo krajše obdobje spokojnosti. Nato pa se
začnejo mrtve sanje v nas razkrajati in uničevati okolje, v katerem
živimo. Do ljudi, ki nas obkrožajo, postajamo vse krutejši, vse
dokler ne pričnemo izvajati krutosti še nad seboj. Pojavljati se
začnejo bolezni in psihoze. Tisto, čemur smo se želeli izogniti v
bitki – razočaranje in poraz – postane edina zapuščina naše
strahopetnosti. In nekega lepega dne se mrtve, razkrojene sanje
spremenijo v zadušljiv zrak, mi pa si želimo umreti, želimo si
smrti, ki bi nas osvobodila naše prepričanosti, našega bremena in
strašnega miru nedeljskega popoldneva."
(P. Coelho, Magov dnevnik,
Učila International, 2012, str. 52–53.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar