Najine tišine

Ne najdeva besed.
Besed ljubezni in naklonjenosti.
Kot, da sva že vse porabila
in so nama ostale samo še
tiste jezne in žaljive.
Kot vrane prežijo na vsako najino
dejanje,
razprejo svoja črna krila
in odenejo v črnino tudi,
kar je dobro in svetlo.

Molčiva.
Spominjam se,
kako sprejemajoča je bila
včasih najina tišina.
Brez besed sva tkala nežno mrežo
podpore, zaupanja
in ljubezni.
Tišina je bila mehka 
kot nežen objem,
v katerem sva si oddahnila
in bila lahko taka kot sva.

Zdaj je najina tišina drugačna.
V njej slišim mrmranje besed.
Včasih žalostno, drugič jezno.
Vsega, kar nisva izrekla …
ker nisva hotela
ali ker nisva mogla ...
In kar sva izrekla preveč,
do ranjenega srca
in naju pesti oba.

Zato raje molčiva.
Da ne bi spet rekla besedo preveč ali premalo.
Da ne bi spet ranila
in bila ranjena.
Srce nama že dovolj krvavi.

Zdaj je tišina
nekakšna kletka, 
v katero sva zaprla najino ljubezen,
da bi nama ne ušla.