Ustvarjalno
življenje je polno korakov v neznano. Ob tem pogosto občutimo strah
in pomanjkanje varnosti. Odpravljamo se tja, kjer še nismo bili in
ne vemo, kaj nas čaka. Ali si upamo tvegati, da ne bo šlo vse po
naših načrtih? Smo pripravljeni sprejeti lastno negotovost in ranljivost? To prav gotovo ni lahko, je pa potrebno, ko se odločimo,
da želimo v svoje življenje sprejeti rodovitne naplavine reke
ustvarjalnosti.
Ko
zberemo pogum in naredimo prve korake, bodo ti morda zelo negotovi in
ne prav sijajni, vse v nas bo želelo nazaj, v ustaljene tirnice poznanega življenja. A prav je, da vztrajamo. Podarimo sebi in svoji
kaleči ustvarjalnosti dovolj časa, nežnosti in materinske skrbi,
da bo lahko počasi rasla in se razvijala.
Zelo
so me navdihnile besede moje srčne prijateljice, ki se je lansko
leto odločila za zelo pogumen korak v neznano. V njih je zrno modrosti, zato jih
poklanjam naprej, vsem vam, ki morda ravno zbirate pogum za potovanje
v neznano ali pa ste ga že začeli. Takole mi je napisala: "...
del mene se je prav nasmihal prestrašenemu plesu ega, ki noče v
neznano ... a veva, ženski v naju vesta, da je treba stopiti v
neznano, nato pa nežno opazovati, kako se kolena tresejo, dokler se
tresenje ne spremeni v ples."
Ni komentarjev:
Objavite komentar