petek, 3. marec 2017

Bolje ne bo nikoli

"Bolje ne bo nikoli," je zame skoraj bogokletna misel, ki me je prešinila nekaj dni nazaj. Spomnila sem se istoimenskega filma, z Jackom Nicholsonom in Helen Hunt v glavnih vlogah. Naslov sem takrat dojemala kot precej pesimističen ... no, do zdaj. Velike spremembe v katerih sem se znašla v zadnjem letu, so me pripeljale do tega, da ta naslov - to besedno zvezo, zdaj razumem precej drugače - kot vir moči, ki izhaja iz zavedanja oziroma stika s sedanjim trenutkom.

Upanje, da bo nekoč bolje, da se bodo stvari izboljšale in da mi bo lažje, kot mi je bilo v danem trenutku, je bilo zame vedno pomembna opora, da sem šla lažje skozi težke čase. Lahko bi rekla, da mi je optimizem pomagal naprej, a ugotavljam, da ima to upanje zanko, v katero sem se ujela ničkolikokrat, a mi je šele zdaj postala razvidna. Naj razložim.

"Ko bo ..., bom ..."

Ko sem imela majhne otroke, sem se morala odpovedati mnogim stvarem, ki sem jih zelo pogrešala. Na primer to, da sem naspana, da lahko pojem kosilo v miru ali pa imam čas, ko me nihče ne potrebuje in sem za svet nevidna. Tolažila sem se, da bo bolje takoj, ko hčeri malo zrasteta. In sem za nedoločen čas odložila nekatere svoje potrebe in želje. No, kasneje sem ugotovila, da sem imela pravzaprav takrat, ko sta bili hčeri majhni, začuda:)) več časa kot kasneje oz., da tisti boljši časi nekako niso prišli:).

Ali pa ko se zaradi službenih obveznosti odrečem spanju, redni prehrani, gibanju, druženju ... tudi takrat si prigovarjam - samo še ta projekt zaključim, pa tole napišem, popravim, ustvarim ... pa bo bolje in bom imela spet čas tudi za to, kar potrebujem in si želim. 

Seveda se zaradi odrekanja mnogim mojim temeljnim potrebam pogosto počutim jezno, žalostno, zagrenjeno, utrujeno ... diham "na škrge" in sanjam čase, ko bo bolje in bom spet polna energije in veselja do življenja.

In res, potem ti težko pričakovani "boljši časi"  pridejo - a žal so večinoma precej (pre)kratki. Morda je to vikend, prazniki, kak dan med tednom, ko mi odpade kakšna obveznost, dopust ... Takrat se nadiham, napolnim si baterije in si privoščim kaj za dušo. A ugotavljam, da ti trenutki pridejo premalokrat, da bi lahko zapolnili strašno lakoto, ki je nastala v njihovi odsotnosti. Včasih se mi zdi, da "dobri časi" v bistvu ne pridejo zares, ampak so kot nekakšne sanje, za katere, ko minejo, ne vem točno, ali sem jih le sanjala ali so bile resnične:)).

Ure, ko smo lahko cele in poskrbimo zase, za svoje potrebe in tudi nekaj svojih želja, so žal vse bolj skopo odmerjene. To je žalostno dejstvo. K temu veliko prispeva povsod prisoten pritisk sodobnega načina življenja, pa tudi privzgojeni notranji priganjalci, ki nas vseskozi prepričujejo, kaj vse je res nujno postoriti, da si bomo "boljše čase" sploh zaslužile! Dobri časi se nam tako vse bolj odmikajo nekam v prihodnost in počasi postajajo le še pobožne sanje.

Zato sem se odločila, da bolje kot danes, ne bo nikoli:)). Pa to ni resignirana odločitev, ampak zavedanje, da moja resnična moč izhaja iz sedanjega trenutka. Ne bom več čakala na vikend, dopust, praznike, da otroci zrastejo, da postanem bolj to in ono .... Prav danes si bom, ne glede na to, kako naporno je in kako mi primanjkuje časa, srčno prizadevala, da naredim nekaj zase. Nekaj, kar me bo nahranilo, osrečilo, poživilo ... nekaj, kar me že dolgo vztrajno kliče.

Kaj pa vi, kaj bi si privoščile, če bolje kot danes ne bi bilo nikoli?

6 komentarjev:

  1. Andreja, hvala za tvoje zapise, veliko mi pomenijo, ker v njih vidim svoj odsev

    OdgovoriIzbriši
  2. Martina, lepo pozdravljena!
    Hvala za tako lepo pohvalo - se počutim manj sama v svojih bojih:)

    Lepo bodi,
    Andreja

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala za zapisano,navdihujoče!

    OdgovoriIzbriši
  4. Kaj bi si privoščila? Da bi zdaj sedla na vlak, šla v muzej in tam postopala s slušalkami na glavi, pa da ne vidim in ne slišim nikogar. Potem pa na en velik sladoled.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Draga Irena,
      me je navdihnila tale tvoja ideja:) Želim ti, da si jo izpolniš!

      Izbriši