sreda, 5. februar 2014

O navdihu, muzah in pogumu


Berem zanimivo knjigo o ustvarjalnosti, ki ima hudomušen in provokativen naslov The muse is IN. Avtorica, Jill Badonsky, piše o različnih načinih, kako lahko negujemo, krepimo in razvijamo svojo ustvarjalnost.

Knjiga me je navdušila, saj so konkretni in neverjetno izvirni predlogi, kako premagovati različne ovire na poti do uresničene ustvarjalnosti (ki tudi delujejo),  "začinjeni" s pronicljivim humorjem, ki je name deloval skoraj terapevtsko. Spoznanje, da se tudi drugi ljudje srečujejo s podobnimi blokadami, odpori in strahovi, kot sem jih občutila sama, mi je prineslo veliko olajšanje.

Vsakdo ima talent. Le redki pa imajo pogum, da mu sledijo. (Erica Jong)

Prva ovira, ki nas lahko ločuje od osrečujoče ustvarjalnosti, je prepričanje, da nimamo posebnega daru, talenta ali pa, da ga nimamo dovolj. Ne zaupamo svoji ustvarjalnosti in skrbi nas ali bomo uspeli. Bojimo se narediti korak v neznano, strah nas je, kakšen bo odziv okolice, ali pa se zdimo sami sebi prestari, premalo talentirani, s premalo časa, denarja … Privoščimo si vero vsvojo ustvarjalnost in imejmo pogum, da se ji posvetimo. In kako začeti? Odgovor se na srečo skriva že v samem vprašanju – začnemo tako, da enostavno začnemo:).

Muza je že tu. (Jill Badonsky)

Druga ovira s katero se lahko srečamo pri ustvarjanju, je prepričanost, da nam za kaj takega primanjkuje navdiha. Navdih, božanska iskra, ustvarjalna moč, domišljija … naj bi bila dana le nekaterim srečnežem, drugi pa naj bi za njo zaman vzdihovali. Poznamo slavne umetnike, katerih dela so navdihovale njihove muze, brez katerih niso mogli ustvarjati. Ko razmišljamo o navdihu, se nam pred očmi hitro pojavi stereotipna podoba pisatelja, ki sedi za pisalnim strojem, strmi v prazen list papirja, zraven pa, iščoč navdih, obupano pogleduje proti nebu:).

Prepričanje, da je navdih nekaj, na kar moramo počakati, ko želimo ustvarjati, nas lahko zelo ovira pri našem delu. Resnica je, da navdih največkrat pride takoj, ko začnemo. In bolj ko smo predani svojemu ustvarjanju, večjega navdiha smo deležni. Naša muza je že od vedno tu, pravi Jill Badonsky – moramo jo le povabiti na zmenek:). Za tiste, ki potrebujemo viden dokaz o prisotnosti "božanske iskre", predlaga majhen trik. Poiščemo (ali izdelamo) sliko, fotografijo ali predmet, ki v nas prebuja navdih (oz. tisto posebno ustvarjalno razpoloženje) in jo umestimo na vidno mesto v naš delovni prostor.  Tako bosta naša muza in navdih, vedno z nami in »pri roki«, kadar koli bomo želeli ustvarjati:).

Ideje so kot ribe. Če želiš ujeti majhno ribo, lahko ostaneš v plitvini. Če pa hočeš ujeti veliko, se moraš podati v globino. (David Lynch)

Tretja ovira, s katero se pogosto srečamo, ko želimo poglobiti svojo ustvarjalnost, je pomanjkanje časa. Kje najti več časa za sanjanje, poskušanje, delanje napak – igranje … ? To je zelo upravičeno oziroma tehtno vprašanje. Kaj lahko storimo?

Prvi korak naredimo tako, da v svojem življenju pripravimo več »prostora« za ustvarjanje. Najti v svojem natrpanem urniku čas, ki ga želimo posvetiti svoji ustvarjalnosti, je lahko prava umetnost, nikakor pa ni nekaj nemogočega. To naj bo čas, ki bo zagotovljen in ko nas ne bodo motili. Morda to pomeni, da bomo morale poiskati varstvo za otroke, se odpovedati čemu drugemu (npr. gledanju televizije) in da se bomo naučile reči NE (kar nam bo prišlo prav tudi na drugih področjih našega življenja:). Naučile se bomo tudi bolje izkoristiti svoj čas - na način, da bomo ob koncu dneva bolj nahranjene in morda manj utrujene.

Bodimo pripravljene nežno, a odločno braniti svoj čas za ustvarjanje. Ne čakajmo, da bo vse urejeno, pospravljeno, »poštimano«, da bomo začele pisati, risati, peti, vrtnariti ... . In ne pustimo se kar takoj zmotiti, četudi se nam včasih dozdeva, da se bo »svet« brez naše prisotnosti prenehal vrteti. Za tako odločnost je potrebno kar nekaj poguma. V navdih so nam lahko ženske, ki so tak pogum premogle – lahko jih najdemo v svoji okolici ali med znanimi imeni. Clarissa Pinkola Estes, v svoji knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi, opisuje pisateljico, ki je dala nad svoja vrata napis: "Danes delam in ne sprejemam obiskovalcev. Mogoče mislite, da to ne pomeni vas, ker ste moj bančni svetovalec, agent ali najboljši prijatelj. Vendar pomeni."

Namesto, da se osredotočimo na to, kaj bomo dosegli, se osredotočimo na to, kako močno lahko ljubimo to, kar počnemo. (Leo Babauta)

Ko se bomo začele redno srečevati »s svojo muzo«, bomo presenečene, kako lepo se bo odzvala naša ustvarjalnost – kmalu bomo lahko opazovale njene prve nežne poganjke. Bodimo potrpežljive, ne imejmo previsokih pričakovanj (to deluje čudežno) in pustimo svoji ustvarjalnosti dovolj časa, da se razcveti in razvije. Lotimo se ustvarjanja z radovednostjo in navdušenjem majhnega otroka, igrajmo se in lahko se nam, v nasprotju s stereotipom o trpečem umetniku, zgodi, da bomo uživale v vsakem trenutku:) 

Pa veliko navdihujočih "zmenkov z vašo muzo" vam želim!:)

Ni komentarjev:

Objavite komentar