Dan brez obsojanja

V zadnjem času spoznavam, kako sem prežeta s samoobsojanjem. Ne samo, da se obsojam za dejanja, znam se obsojati tudi za to, kar čutim in razmišljam. Še nekaj časa nazaj se mi je to zdelo popolnoma naravno in celo potrebno.

 "... It’s lifetime’s journey to relax honestly to the immediacy of our experience and to respect ourselves enough not to judge it."


Pa ni. Niti naravno, niti potrebno in še manj ljubeče. Razmišljala sem o tem, kako bi bilo, če bi se prenehala obsojati za to, kar čutim, razmišljam ... da bi sprejela vse svoje misli in čustva ter si ob njih mislila samo: "O, zanimivo!"

Le kakšen bi bil moj dan brez obsojanja? Pa tvoj?