Kako si ostati zvesta ...

Zvestoba sebi mi pomeni, da živim iz svojega srca. A to včasih ni prav lahko ...

Kako si ostati zvesta

v tem svetu

kjer so besede kot baloni,

odnaša jih kdo ve kam.

Bolečina,

začutiti jo, s celim telesom, 

brez pretvarjanja "bo že bolje",

pustiti, da odteče,

ko pride čas.

Pogoltniti vse 
pretvarjanje,

laži,

ki jih serviramo dan na dan.

Lepa hiša,

avto,
2,4 otroka,

popolna sem, 

glejte me!

Nič ne čutim,

praznina zeva,

napolnimo jo

v skupinskem transu.

Ne čutimo, ne povemo,

kaj nas zares tare,

česa nam je mar in

za kaj bi se nam bilo vredno boriti …

Delamo se, da smo kul,

a hlastamo za dejanji, 

besedami smisla

in potrditve,

a jih težko najdemo,

še težje sprejmemo

v svoje srce

polno bridkosti in brezupa.

Kako naj odpremo srce?

Ključ je izgubljen  ...

med tisoč nepotrebnimi rečmi,

s katerimi si zapolnjujemo praznino.

Trkamo, trkamo

na srčna vrata

a težko je odpreti

zaprto srce.

Kot vulkan pred izbruhom,

kot veneča roža,

kot kamen tam v prsih,

nas teži še ob veselju.

Ne moremo čutiti

ne upamo čutiti

prenevarno je

lahko se razblini navidezni zid

ki nas loči pred iluzijo
neranljivosti.

Bo naše srce spet kdaj naše?