Ne skrivam se več

Pesem o dolgi poti do sebe, ki jo je prehodila marsikatera ženska, tudi jaz.

Ne skrivam se več

Včasih sem bila prisrčna deklica.

Kasneje prijazno dekle

in ženska.

Bila sem precej kul.

Trudila sem se, da bi bila

kot vse druge,

da ne bi kdo videl moje duše.

Morda mu ne bi bilo všeč,

kar bi videl.

Smejala sem se primerno glasno,

se pravi potiho, da ne bi

koga zmotil moj smeh.

Ko sem bila srečna,

nisem skakala od veselja,

to se vendar ne spodobi.

Ko sem bila žalostna,

se to ni videlo na mojem obrazu,

morda le v očeh,

če si dobro pogledal ...

Jezo sem pogoltnila

in jo skrila na dno svojega želodca.

Težko sem rekla NE,

da bi me le ljubili.

A to je minilo,

zdaj nisem več

samo prijazna in kul.

Odložila sem "prijazni" oklep,

ki je hromil mojo dušo

in skrival moj obraz.

In postala Jaz.

Zato se ne prestrašite,

če bom jokala kot dež,

ko mi boste povedali slabo novico.

Tako obdržim svetlobo v svojih očeh.

Ne bodite presenečeni,

če bom jezna,

ko boste nepovabljeni prestopali

moje mojega kraljestva.

Naučila sem se braniti svojo svobodo.

Tudi s kremplji.

In ja, lahko se zgodi,

da vam rečem NE.

Skrbno varujem čas

za vse sveto v meni.

Morda vam bo moj glasen smeh

odzvanjal v ušesih.

Naučila sem veseliti in slaviti

skrivnost življenja.

Če bom kdaj smešna

in neumna,

izvolite, nasmejte se,

smejala se bom z vami.

Nisem več kul,

niti tako prijazna.

Sem živa, pristna in cela,

in sebi zvesta.