ponedeljek, 28. julij 2014

Ne skrivam se več



Pesem o dolgi poti do sebe, ki jo je prehodila marsikatera ženska, tudi jaz.



Ne skrivam se več

Včasih sem bila prisrčna deklica.
Kasneje prijazno dekle
in ženska.
Bila sem precej kul.

Trudila sem se, da bi bila
kot vse druge,
da ne bi kdo videl moje duše.
Morda mu ne bi bilo všeč,
kar bi videl.

Smejala sem se primerno glasno,
se pravi potiho, da ne bi
koga zmotil moj smeh.

Ko sem bila srečna,
nisem skakala od veselja,
to se vendar ne spodobi.

Ko sem bila žalostna,
se to ni videlo na mojem obrazu,
morda le v očeh,
če si dobro pogledal ...

Jezo sem pogoltnila
in jo skrila na dno svojega želodca.

Težko sem rekla NE,
da bi me le ljubili.

A to je minilo,
zdaj nisem več
samo prijazna in kul.

Odložila sem "prijazni" oklep,
ki je hromil mojo dušo
in skrival moj obraz.

In postala Jaz.

Zato se ne prestrašite,
če bom jokala kot dež,
ko mi boste povedali slabo novico.
Tako obdržim svetlobo v svojih očeh.

Ne bodite presenečeni,
če bom jezna,
ko boste nepovabljeni prestopali
moje mojega kraljestva.
Naučila sem se braniti svojo svobodo.
Tudi s kremplji.

In ja, lahko se zgodi,
da vam rečem NE.
Skrbno varujem čas
za vse sveto v meni.

Morda vam bo moj glasen smeh
odzvanjal v ušesih.
Naučila sem veseliti in slaviti
skrivnost življenja.

Če bom kdaj smešna
in neumna,
izvolite, nasmejte se,
smejala se bom z vami.

Nisem več kul,
niti tako prijazna.

Sem živa, pristna in cela,
in sebi zvesta.

4 komentarji:

  1. upam, da ne zameris. Lahko tole kopiram na svoj blog? Takoooooooooo lepooooooooo si napisala. Pa že en blog prej se me je dotaknil. http://dushica83.wordpress.com/

    OdgovoriIzbriši
  2. Mija, seveda lahko. Sem vesela, da ti je všeč:))

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi mene si ponovno prepričala, da je vredno videti/slišati/občutiti in pokazati drugim originalno sebe. Andreja, hvala.

    OdgovoriIzbriši