Prisluhniti strahu

Živim v obdobju, ko se moje življenje intenzivno spreminja. 

To so spremembe, ki sem jih sanjala, po katerih je hrepenela moja duša in o katerih sem pletla besede v vajah Na svoji zemlji. 

Mislila sem, da bom ob tem čutila eno samo radost in zadovoljstvo, a presenečeno ugotavljam, da me je večkrat samo strah. 

Strah pred spremembami, ki sem si jih tako srčno želela. 

Strah pred tem, da se bo moje življenje tako sprememnilo, da ga ne bom več spoznala.

Strah pred tem, da jaz ne bom več jaz, da bo moja identiteta preveč spremenjena. 

Počutim se, kot da me vleče naprej in nazaj hkrati. 

V enem trenutku čutim srčni pogum, v drugem pa smrtno grozo.


Strah pred spremembami

Da se to ne dogaja samo meni, ampak je pogost pojav pri procesu samovzgoje ali terapije, sem izvedela v članku Alenke Rebula, Zakljenjeni v svoj spomin?. V njem piše o tem ali je samovzgoja oziroma prevzgoja temeljnega človekovega občutenja sebe ali sveta sploh mogoča: "Ko naj bi se začeli učiti ozdravljenega pogleda na svoje življenje, ljudje morda začnemo navdušeno, a v globini se dviga strah. Kmalu se pokaže, da nismo veselo radovedni in polni pričakovanja. Ne znamo široko razpreti oči kot otroci in se ne moremo prepustiti raziskovalni gorečnosti. Slutnje o spremembah v svoji osebnosti ne doživljamo kot obet, nasprotno, bliža se nam kot grožnja. Človek zelo pogosto doživlja posege v svoje sicer mračno zaklonišče s tesnobo, napadalnostjo, bolečino, včasih celo z obupom." V članku je zelo natančno in razumljivo razloženo, zakaj pride do tega, če vas tema zanima, vam ga priporočam v branje (klikni tukaj), spodaj vam predstavljam le nekaj meni najbolj pomenljivih odstavkov.

Sistemska zaščita naše identitete

Zakaj pride do tako silovitega odpora proti spremembam, ki smo si jih pravzaprav želeli? "Razlag je več in se postopno dopolnjujejo. Dialog med psihologijo in nevroznanostjo je vse plodnejši. Danes se bomo ustavili pri hipotezi, ki pravi, da možgani vse, kar se tiče našega osebnega življenja, obravnavajo popolnoma drugače kot vse ostale informacije. Naša preteklost in naš utečen način doživljanja sta morda zaščitena s posebnimi varovalnimi mehanizmi. Osebne, močno čustveno obarvane spomine, pa naj bodo boleči ali osrečujoči, kodirajo kot podatek, ki ne sme biti spremenjen, celotno omrežje teh podatkov pa kot strukturo, ki mora vzdržati za vsako ceno. Zdi se, kot da bi možgani skrbno sestavljali in branili program, s katerim že od nekdaj razpoznavamo sami sebe, in poskrbeli, da ga – neokrnjenega - zaženejo vsak dan na novo. Kot da bi bedeli nad našo identiteto in nas zaklepali v spomin." ...
 

"Na žalost pa ima ta sijajna sistemska zaščita ima še drugo, manj prijetno posledico, ki se pokaže v primeru nesrečnega otroštva. Možgani vnašajo v doživljanje identitete vse globoko občutene in najpogostejše občutke, predstave in misli, pa naj gre za bolečine ali srečo. Otroška izkušnja, da smo nepriljubljeni in grdi, se na primer ohranja enako učinkovito kot podatek o tem, kje smo doma, kaj radi jemo in kdo so naši najbližji … Možgani znajo živo, bliskovito in vsestransko vklopiti doživljanje katerekoli poteze, ki jo čutimo kot del lastne (v tem primeru nesrečne) identitete."

Programirani za srečo?

 

"Odrasli, ki so jih zaznamovali srečni odnosi s starši, tkejo svoje življenje po obsijanih omrežjih, ki jih praviloma ne razderejo niti velike tragedije. Ne govorimo o razvajenosti ali materialnem preobilju, govorimo o vzgoji, ki omogoči stik z veličino tako sebe kot sočloveka. Človek, ki od nekdaj živi v ljubečem in častnem občutju sebe, se tudi po veliki nesreči kot po čudežu počasi in neustavljivo spet sestavlja v svojo izvorno potrjenost. Nekega dne bo spet svetel in rodoviten, kot je bil nekdaj, kot da bi se njegova notranjost znala zaceliti. Prastara omrežja prevladajo, kajti spomin je opravil svojo nalogo in novi nesreči ni dopustil, da bi vstopila v identiteto in jo razdejala. Nepozabno varno otroštvo ni prašen arhiv, je sila, ki nas tudi biološko oživlja do zadnjega dne. Tudi danes in morda še bolj kot včasih je jasno, da morajo ljudje z nesrečnim otroštvom predelati svoje spomine, ker brez tega procesa ostajajo ujetniki strte identitete. Morda lahko s kapljo grenkobe rečemo, da smo čudovito programirani za srečo, za to, da bi za vedno ostali na varnem v spominu na svojo vrednost. Toda narava je napačno predvidevala, da bodo imeli vsi človeški mladički srečno otroštvo, ki ga ne smejo pozabiti."

Sobivanje starega in novega

Kljub temu ugotovitvam ni razloga za pesimizem, saj obstajajo načini, da vstopimo v "spominsko utrdbo", kot jo imenuje Alenka Rebula in odpremo pot uresničenju svojih hrepenenj.

"Identiteta, ki nas vsak dan na novo oživlja kot bitje čutov, čustev in duha, je namreč živa sila. Prav zato, ker je živa, je odprta za spremembe, a samo pod pogojem, da ima čas in možnost, da vse novo prepozna kot svoje. Če trkamo dovolj dolgo, ljubeče in vztrajno, če vstopamo spoštljivo, če ne prinašamo razdejanja, temveč spravo, se utrdba odpre. Kot dokazuje psihoterapevtska praksa, so spomini dostopni, če le vzdržimo proces prenove, sobivanje starega in novega, ki se nazadnje naučita skupnega jezika. Staro hoče biti ovrednoteno, a se je tudi pripravljeno umakniti, potoniti kot zaklad, ki ga ne potrebujemo več. Nihče ne more postati popolnoma nov, a nihče ni obsojen, da mora ostati vedno enak svojemu hrepenenju navkljub. V naših rokah ni samo naša prihodnost, kot smo vajeni misliti, ampak še najprej naša preteklost. Odkritja o možganskem delovanju dokazujejo, da v svoje spomine pod določenimi pogoji lahko vstopamo. Zato danes vemo, da lahko živimo kot spominska utrdba ali pa kot vesolje možnega. Ta neskončni prostor, v katerem se gnetejo, prižigajo in ugašajo galaksije nevronskih stikov, je molčeče vesolje, ki ga lahko nagovorimo. Odkrivajo ga znanost, umetnost in verstva, odkriva pa ga tudi vsak posameznik v samem sebi. 

Svoje možgane lahko pregovorimo, da nam izročijo ključe našega spomina, s tem pa tudi ključe našega življenja." (Po mojih izkušnjah so pri tem zelo učinkovite Alenkine vaje Na svoji zemlji). 

Življenje v dveh svetovih

Diham. Diham. Diham.

Sprejmam svoj strah in pogum.

Učim se prisluhniti strahu, vseeno pa se mu ne prepustim.

Učim se ovrednotiti staro, da se bo lahko poslovilo. 

Dovolim si žalovanje in solze.

Dovolim si metuljčke veselega pričakovanja v trebuhu.

Vztrajam na izbrani poti.

Gojim pogum in delam nove korake.

In potrpežljivo čakam, da vse novo v meni zaživi.

Komaj že čakam:))