Zdaj vem, kako

V novembru sem se udeležila delavnice iz cikla Vera vase, ki sta jo vodili Alenka Rebula in Josipa Prebeg. Navdihujoče srečanje je v meni pustilo polno lepih vtisov in občutij, ki me spremljajo še sedaj. Tako je nastala spodnja pesem. 

Zdaj vem, kako

Ležim na tleh.

Vsa sem negibna.

Preplavijo me spomini.

Sem malo dete.

Kar želim,

mi ni dosegljivo.

V mojih rokah

ni moči,

noge me ne ubogajo,

telo ostaja nemo.

Preplavlja me nemoč.

Zaniham.

Prvič, drugič, tretjič …

vse močneje.
Naenkrat začutim,

da se moji v medenici nekaj prebuja.

Ta občutek poznam.

Gibanje ...,

mehko prihaja iz mene.

Prepustim se telesu, da me vodi.

Naučila sem se, kako dobro mi je,

ko mu zaupam.

Mehko se prevalim na bok,

in na trebuh.

Z obrazom sem v tleh,

iz oči v oči z zemljo,

in v rokah mi utripa njena energija.

Počasi se oprem na eno,

nato še na drugo roko

in se počasi dvignem.

Svet se mi odpira

v novi perskpektivi.

Čutim življenje, ki žubori skozi mene,

čutim, kako se raztaplja prastara nemoč.

Imam moč, da se dvignem,

in vzamem, kar potrebujem.

Pred mano leži obilje sveta.

Tu je tudi zame.

Počasi in mehko se

prevalim na hrbet.

Spet sem negibna,

a v sebi vsa mirna.
Zdaj vem, da to ni za vedno,

ampak le za nekaj trenutkov,

preden naredim prvi drobni gib
in se dvignem. 

Zdaj vem, kako.