Na mehko zaobljeni obali sinjega morja, v zavetju dehtečih borovcev, sem sanjala sanje, polne simbolike in
topline.
Živela sem v skromni, a lepi stari hiši, polni topline
in domačnosti. Kuhinja je bila ločena od dnevnega prostora, imela
je star štedilnik in krušno peč. Sprehajala sem se po hiši, si jo
ogledovala in jo občudovala, nenadoma pa sem se zavedla, da dobim
obiske. Ob tem sem se počutila srečno vznemirjeno, a hkrati mirno:
vse je ravno pravšnje (nisem se obremenjevala ali imam pospravljeno,
če sem urejena in ali je vse na svojem mestu). In ste začele
prihajati, ena za drugo ste kapljale v kuhinjo. Pozdravljale smo se,
pripovedovale ste o tem, kako vam je uspelo priti, čeprav ste
mislile, da ne boste mogle. Prinašale ste stvari, jih odvijale, se v
kuhinji počutile zelo domače. Vladalo je praznično vzdušje,
čeprav ni bil praznik, niti ni nihče praznoval rojstnega dne.
Kuhinja je postajala vedno bolj polna, vedno bolj topla, kar žarela
je od povezanosti in iskrivosti.
Spomnila sem se, kaj pa otroci? Pokukala sem v dnevno
sobo – polno otrok, ki so se igrali, naši možje in partnerji pa
pomenkovali. Vse je v redu, sem srečna pomislila. Prešinilo me je, nekaj bo treba skuhati. S to idejo v glavi sem se
odpravila v kuhinjo. Tam pa že polno loncev, vse že vre, na mizi
moka, valjar … se že vse dogaja! "Juhica se že kuha," ste mi
zagotovile, "v pečici pa se pečejo slastni buhteljni, dovolj bo
za vse." In smo naprej pletle naše pogovore, se smejale, ob tem
še malo brkljale po kuhinji, brez vsakega napora in truda. Čutila
sem da je vse ravno pravšnje, čutila sem pomirjenost in toplino, bila sem "doma". V teh lepih občutkih, so se moje sanje iztekle.
Ni komentarjev:
Objavite komentar