Biti doma v svojem telesu

Že dolgo vam želim napisati prav posebno zgodbo. Zgodbo o ljubezni:) Zgodbo o hrepenenju, ki se je izpolnilo, o občutenosti in razigranem veselju, ki sta spet našla svoj dom. Zgodbo o tem, kako sem se (spet) naučila biti doma v svojem telesu. 

Vse se je začelo z metuljčki v trebuhu:) in hrepenenjem po tem, da bi v svojem telesu spet doživela občutke lahkosti in veselja. Temu se je pridružila tudi srčna želja, da bi znala svojemu telesu bolje prisluhniti, ga uslišati in potolažiti. To je bil naslov mojih prvih vaj (po knjigi Blagor ženskam, Alenke Rebula) na področju telesnega, ki sem jih začela delati leta 2010. Ravnokar sem drugič postala mama in čutila sem, da bi rada začela živeti, dihati drugače. Kako drugače, še nisem natančno vedela, a v meni, v mojem telesu, so živeli navdihujoči spomini na drobce mojega življenje, ko sem se tako počutila. Lahko. Vitalno. Živo. Pretočno. Ko mi je bila »koža« prav:)

Telo kot služabnik

Že dolgo se namreč nisem več počutila tako. Vsaj večinoma časa ne. Ko zdaj gledam nazaj, sem bila že dolgo ločena od svojega telesa. Ne vem, kdaj se je to zgodilo … Na eni strani sem bila jaz (moja glava – moj um), na drugi strani pa telo s svojimi občutki in občutji. Kar ustrezalo mi je, da sem živela »le v glavi«, nepovezana z telesom in občutji. K temu me je zelo spodbudilo tudi moje šolanje – gimnazija in študij sta oba zahtevala veliko učenja. In sedenja. Telovadba je bila zgolj motnja, ki se ji je bilo potrebno čim bolj spretno izogniti:)

"Na svoje telo sem začela gledati kot na stvar, ki se lahko premika in doseže različne stvari, več naenkrat. Kot na primer iPad ali avto. "Vozila sem ga" oziroma zahtevala, da opravi neko nalogo. Meje niso obstajale. Bilo je nepremagljivo. Treba ga je bilo osvojiti in mu zavladati, tako kot Zemlji. Nisem ga negovala, ne, z njim se upravljala in ga organizirala. S svojim telesom nisem imela potrpljenja. Postavljala sem ga v zahtevane okvirje. Bila sem pohlepna. Vzela sem več, kot mi je moje telo moglo dati. Če sem bila utrujena, sem pila več kave." 

Eve Ensler, Suddenly, my body, TED talk

Ob koncu študija, sem bila že prava "profesionalka". Večji del časa sem bila odrezana od svojega telesa in svojih občutij. Kot se je izrazil sir Ken Robinson – telo mi je služilo le kot prevozno sredstvo, s katerim sem glavo peljala na sestanke:)) Na svoje telo sem gledala kot na nekoga, ki mi mora služiti, jaz pa ga moram na ta ali drug način prisiliti, da mi bo ustezalo. Če sem mu namenjala skrb, je bilo to le z namenom, da bo spet čim prej fukcioniralo ali da bo spet ustezalo. Telo se je odzvalo z nepokorščino - z različnimi boleznimi, bolečinami … zakrčenostjo, občutki teže.

Obe moji nosečnosti in poroda so me za vsaj nekaj časa spet povezali s telesom. Po dolgem času sem začutila, da si želim zopet občutiti svoje telo in mu prisluhniti. Seveda, saj je v meni raslo novo bitje! Takrat sem imela občutek, kot da sem prvič v življenju dobila, oziroma si dala dovoljenje, da svoje obveznosti prilagajam temu, kako se počutim:)) Prej si tega nikakor nisem dovolila. Delo, obveznosti, potrebe drugih, vse je bilo bolj pomembno kot moje počutje. Zdaj pa sem si želela prisluhniti svojemu telesu in ga uslišati.

Odkritje čudežnosti telesa

Ob obeh porodih me je presenetila neverjetna moč mojega telesa in njegova čudežnost. Čeprav se tega takrat še nisem dobro zavedala, je to v meni pustilo močan pečat. Zaželela sem si še kdaj občutiti to neverjetno moč, to zlitost s telesom. Na telo sem prvič, odkar sem se začela zavedati, začela gledati na povsem nov način. Kot na zaveznika, prijatelja … in želela sem mu prisluhniti, ga uslišati v njegovih najglobjih potrebah in se mu približati.

"V svetu podobja je telo mogočen posrednik, duh, ki živi z nami, je molitev življenja sama po sebi. V pravljicah, kjer ga poosebljajo čarobni junaki z nadnaravnimi sposobnostmi in zmožnostmi, ima dvoje ušes, ena za poslušanje v vnanjem svetu, druga za poslušanje duše; dvoje oči, ene za običajen vid, druge za jasnovidnost; dvoje moči, moč mišic in nepremagljivo moč duše ..."
Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estѐs

A nisem vedela kako … vsi moji poskusi so bili preveč podobni nekdanjemu siljenju k ustreznosti in funkcioniranju. Ki ni prineslo nobenih občutkov veselja ... Na srečo sem se ravno v tistem času srečala s knjigo Blagor ženskam, Alenke Rebula in vajami Na svoji zemlji. Z njihovo pomočjo sem se spomnila nekdanjih osrečujočih občutkov v svojem telesu in se zavedla, da si jih spet želim čutiti. Pot je bila sestavljena iz mnogih korakov. Sprva sem se ukvarjala s tem, da svojemu telesu ponovno prisluhnem, ga uslišim in potolažim. V tem obdobju sem predvsem prisluškovala občutjem v svojem telesu, jim sledila in se učila. Velikokrat me je še zanašalo v stare vzorce in učila sem se razlikovati med tem, kdaj se v nekaj prisilim (telovadba, hoja, tek) in kdaj prisluhnem svojemu telesu.

 "Telo uporablja kožo, globje mišice in meso za zapisovanje vsega, kar se dogaja. Podobno kot kamen iz Rosette - za tiste, ki ga znajo brati - je živ zapisa danega, odvzetega, ozdravljenega, željenega življenja. Cenjeno je zaradi sistematične sposobnosti, da zapisuje takojšnje odzive, globoko čuti in zaznava vnaprej."

Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estѐs

Prebuditi vitalno energijo telesa

Moj naslednji naslov je bil Prebujam in uživam v vitalni energiji svojega telesa. Zažela sem si večje telesne aktivnosti in začela vaditi, sprva po 20 minutk nekajkrat na teden. Zelo sem bila pozorna, da si nisem postavljala visokoletečih ciljev in da sem med vadbo poslušala svoje telo. Ritem telesa je korak za korakom. Priznam, da mi je bilo sprva včasih težko. A kmalu so prišli prijetni občutki. Občutki vitalnosti, prebujenosti. In ne samo to, v meni so je prebujalo novo hrepenjenje. Zaželela sem si več. Več gibanja, novih občutkov v telesu. Predvsem en spomin se večkrat prikradel v moje misli: kako tečem po gozdni stezici, čutim veter v laseh in kako se premikam z neverjetno lahkostjo. Čeprav se mi je to v tistem trenutku zdelo skoraj nemogoče, sem vseeno sledila temu navdihu in vztrajala. 

"Telo ne pozna meril. Ne gre za velikost, obliko ali leta starosti, tudi ne, ali ima vsega po dvoje, kajti nekatera nimajo. Bistveno je, ali čuti, ima pravi stik z užitkom, s srcem, z dušo, z divjim. Ima srečo, radost? Se olahko giblje, pleše, poskakuje, ziblje, suva? Samo to je pomembno."

Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estѐs 

Še naprej se se vadila v poslušanju vsega, kar mi je sporočalo telo in sledila lepim občutkom v njem. Vse bolj sem prepoznavala modrost telesa ter tudi razliko med lahkostjo uslišanosti in težo prisile. Ne da bi sploh vedela kdaj, sem se začela v svojem telesu počutiti vedno bolj doma:). Občutke teže so vse bolj nadomeščali občutki lahkosti, bolečine so bile le še občasne obiskovalke, uživala sem v novo pridobljenem občutku vitalnosti. In kar se mi je še malo nazaj zdelo skoraj nemogoče, se je uresničilo. Začela sem teči. To je bilo iznad vseh mojih pričakovanj.

Prvi sončni žarki, glasba in pozdrav soncu. Moje telo se prebudi, razpre svoja »krila«, se odpre vsemu, kar mi ponuja življenje. … Pogled na moje raztrgane superge, ki pričajo o mojih vse bolj smelih tekaških podvigih. … Glasba … jaz plešem, se vrtim:)) Čutim brbotanje v medenici, razigrano veselje v vseh svojih celicah. Celo moje telo se smeji:)) To je neverjeten občutek!

Tudi v stiski ljubljena in razvajana

V tem ciklu vaj sem odkrila tudi, da se včasih kljub mojim prizadevanjem zgodi »klik« in se moja povezava s telesom prekine. Zato sem si za nov cikel vaj izbrala naslov: Tudi v stiski sem ljubljena in razvajana. K temu me je spodbudila tudi Brene Brown, pri kateri smo naredili kolaž vsega lepega, kar si lahko privoščimo v stiski. Iz tega sem se naučila, da se v težkih trenutkih, bolj kot premlevanju, posvetim doživljanju lepih občutkov v svojem telesu. To zdravi tudi mojo dušo.

"Nekateri menijo, da duša obvešča telo. Toda, kaj ko bi si za trenutek zamislili, da telo obvešča dušo in ji pomaga prilagajati se svetnemu življenju. Kaj ko je telo samo po sebi bog, učitelj, mentor, izučen vodnik? ... Smo dovolj močne, da ... globoko, resnično prisluhnemo telesu kot mogočnemu in svetemu bitju?"

Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estѐs

Vedno znova izbram občutenost

V tem obdobju vse vse bolj zavedam, da poslušanje in občutenje svojega telesa ni odločitev, ki sem jo naredila enkrat za vselej, ampak jo izbiram vedno znova. Vsak dan ... In vsakič, ko sem v stiski.

Ostajam čuječa. Ko nisem pozorna, se kaj hitro zgodi, da spet sledim starim navadam. Še vedno se učim. A počutim se varno, saj vem, da imam dobrega in modrega vodnika:)) Svoje telo.