Zgodba o zgodbi

Radi prisluhnete zanimivi zgodbi? Ste se kdaj, ko vas je zajel vihar čustev, usedli za računalnik in jih prelili na papir v obliki zgodbe? Ste med tistimi, ki svoja doživetja, občutke, misli vsak dan zapisujete? Kaj je boljšega, ko lahko ob kavici, svoji sorodni duši poveste, kaj se vam je zgodilo? In ko odhajte domov se vam zdi, da so vam po tem pogovoru stvari bolj razumljive in tudi pri srcu vam je nekako lažje? 

 

Razlago o tem, zakaj je pripovedovanje ali zapisovanje svoje zgodbe tako zdravilno, sem našla v zanimivi knjigi Celostni razvoj otroških možganov (Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson). Knjiga prinaša 12 revolucionarnih metod, s katerimi lahko spodbujamo razvoj otroških možganov. Čeprav se tematika prvenstveno posveča razvoju otroških možganov, se lahko iz knjige marsikaj naučimo tudi odrasli, še posebej, če smo bili v našem otroštvu in mladosti prikrajšani za tak celostni pristop;)

Ena od metod, ki jo opisujeta avtorja je tudi Obvladovanje burnih čustev s pripovedovanjem zgodb. Na kratko bi jo lahko opisala takole - ko zmoremo o lastni težavni izkušnji povedati zgodbo (ko se naša desna možganska polovica, ki predeluje naša čustva in avtobiografske spomine, poveže z levo, ki ta občutja in spomine osmišlja), se začne proces okrevanja. »Da povemo zgodbo, ki je smiselna, mora leva polovica možganov spraviti stvari v red s pomočjo možganov in logike. Desna polovica možganov prispeva telesna občutja, surova čustva in osebne spomine, tako da lahko uzremo celotno sliko in ubesedimo svojo izkušnjo. To je znanstvena razlaga, zakaj sta pisanja dnevnika in pogovor o težavnem dogodku tako tako učinkovita in nam pomagata okrevati. V bistvu raziskave kažejo, da že samo poimenovanje tega, kar čutimo, umirja aktivnost desne polovice možganov.« (str. 40)

Avtorja priporočata, da otroke spodbujamo k pripovedovanje svoje zgodbe, tako o vsakdanjih kot o težkih izkušnjah, saj jim to pomaga k razumevanju lastnih čustev in dogodkov v življenju. Ker majhni otroci tega še niso vešči, jim moramo pri tem pomagati tako, da jim sprva pripovedujemo mi (spomnim se učinkovitosti zgodbe, ki smo jo pripovedovali  hčerki ob "izgubi" dude).

 

Tudi za nas odrasle je sestavljanje in pripovedovanje lastnih zgodb lahko zelo dobrodošel način soočanja z raznovrstnimi izkušnjami našega življenja. In kakšna je tvoja zgodba?