Zatočišče

V zavetju gozda,
skrit pred očmi sveta,
se potoček z izvirom igra.

Vdihnem ...
Svežina.
Mir.
Tišina.
Čas se ustavi.

Slišim ...
vse žubori,
nežno brenči,
ubira nove poti,
brez strahu
se življenju predaja.

Preprosto živi.

Čutim ...
počasi popuščajo
jezovi starih bremen.
Voda jih nežno odnaša.
Odpira prostor
za nove poti.
Strah
in pogum.

Vse teče
in teče.
In se spreminja.
Tudi jaz
in ti.