Včasih ga začutim
...
kot mehko svetlobo,
rumeno toploto ...
Privre na dan,
a nato spet ponikne.
So dnevi, ko ni sledu o njem.
Nato se spet drobno pojavi.
A zdaj sem se odločila -
poiskala ga bom
ta nežni, drobni izvir,
ki vre nekje v meni.
Pogledala bom, kaj ga ovira,
da bi postal potok ali celo reka.
Počasi, korak za korakom,
bom odstranila vse naplavine,
ki jih je nanj prineslo življenje:
nevero, občutke ločenosti,
krivde, zamero, strah in brezup.
Nato bom zanj zgradila novo strugo -
da se bo lahko razlil iz globočin
in postal, kar mu je lastno -
živa, sinja reka,
ki na mojo Zemljo prinaša obilje
življenja.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiPo napaki kliknula odstrani, pa dejmo se enkrat:
OdgovoriIzbrišiDraga Andreja,
ze dlje casa berem tvoj blog (po priporocilu Alenke Rebule). Velikokrat me navdihnejo tvoje besede. Zanima me, ali bi imela kaj proti, da si tole spesnitev isprintam in dam na steno domacega delovnega koticka? (se mi zdi zelo osebna, zato sprasujem po privolitvi!)
Lepo bodi,
Iris
Draga Iris!
OdgovoriIzbrišiHvala! Zelo sem vesela, če moje ustvarjanje pomaga še komu,poleg mene;) Seveda si jo lahko sprintaš in obesiš.
Topel pozdrav,
Andreja