Katerega volka hraniš?

Vse bolj ugotavljam, da so nekatere stvari bolj preproste, kot sem mislila. Recimo vzgoja ali samovzgoja. O teh dveh temah obstaja na tisoče, celo na miljone knjig, v katerih lahko najdemo nešteto različnih teorij, nasvetov (ki si včasih med sabo tudi nasprotujejo) in kaj lahko dobimo občutek, da je vse skupaj prezapleteno.

A v zadnjem času se mi dozdeva, da sploh ni tako. Da je v bistu preprosto. To preprostost uteleša star indijanski pregovor, ki sem ga pred leti slišala na nekem seminarju. Takrat me je navdihnil, a nisem razumela, kakšno preprosto, a mogočno življenjsko resnico nosi s seboj. Danes razumem. Takole gre:

“Počutim se, kot bi se v mojem srcu borila dva volkova,” reče ded svojemu vnuku. “Prvi volk je jezen, maščevalen, ljubosumen in nasilen. Drug volk je ljubeč, sočuten, srečen in prijazen.”
“In kateri volk bo zmagal?” vpraša vnuk.
“Tisti, ki ga bom hranil,” odgovori ded.

Odločitev, kaj bomo hranili, katerim stvarem, čustvom, mislim, bomo posvečali pozornost, je samo NAŠA. To ne pomeni, da se ne smemo počutiti slabo, žalostno, jezno ... tega ne moremo preprečiti in prav je, da teh čustev ne pometemo "pod preprogo" naše zavesti. Res je - nekaterih stvari, ki nas bolijo, ne moremo spremeniti in to nas jezi. Vendar se lahko odločimo, da tem občutjem in mislim ne bomo prilivali "olja na ogenj", jih posploševali in iskali potrditve za njih. Namesto tega svojo pozornost raje posvetimo vsemu lepemu in dobremu, ki nas navdihuje in krepi. 

Eden izmed mojih najljubših stavkov v vajah Na svoji zemlji, Alenke Rebula, je: "Vse, kar v imenu ljubezni zavračam, postopoma ošibi." In obratno - vse dobro, čemur posvečam svojo pozornost, raste in se krepi:) Preprosto, a resnično!

Katerim mislim, čustvom, občutjem želim danes posvečati svojo pozornost?