Kaj potrebujem danes?

Besedna zveza, ki se mi pogosto "zapiše" v 3. ciklu vaj po metodi Na svoji zemlji, Alenke Rebula, je »prisluhniti si brez cenzure«. Vse bolj mi postaja razvidno, da to pravzaprav sploh ni lahka naloga.

Znati prisluhniti sebi in ugotoviti, kaj v danem trenutku potrebujem, je veščina, ki sem se jo morala v odrasli dobi ponovno naučiti, saj so mi jo uspešno »od-vzgojili«. Pričakovanja oz. zahteve mojih pomembnih odraslih po nekritičnem prilagajanju njihovim ukazom, željam in potrebam, so namreč zahtevale krut davek -  izgubila sem stik s svojimi najglobjimi potrebami.

Tako sem v nekem trenutku svoje odraslosti vsa obupana ugotovila, da mi nihče ne zmore dati, kar potrebujem. Uhhh, kakšno spoznanje! Najprej sem krivila druge (predvsem tiste najbližje), ko pa sem brskala dalje, sem ugotovila, da to ni zato, ker mi ne bi znali prisluhniti ali me ne bi ljubili, ampak, ker še sama nisem vedela, kaj je to, kar resnično potrebujem.

Toda, kako to ugotoviti?

Postopoma, po korakih, sem se začela ponovno učiti veščine poslušanja sebe. V največjo pomoč so mi bile vaje iz knjige Blagor ženskam, s pomočjo katerih sem se naučila dialoga z svojim notranjim svetom. V podporo mi je bila tudi naša skupina Blagor nam, ženskam.

Potrpežljivo prisluhniti svojemu srcu, duši, intuciji ...

Sprva so bili glasovi mojega notranjega sveta oklevajoči in komaj slišni. Dolgo časa nisem vedela, kateri glas je pravi, katera potreba, želja, ki se oglaša, je tista pristna, usklajena z mano? Toliko jih je bilo ... V meni se je namreč »oglašalo« še veliko drugih glasov oz. potreb. To so bili glasovi, ki niso bili »moji«, ampak glasovi vsega, kar sem bila naučena, da moram storiti, da si moram želeti, kaj moram imeti, da bom ustrezala.

Včasih je bila v moji glavi prava zmeda:)

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem odkrila, katere potrebe so tiste prave, najbolj pristne in usklajene z mano. Počasi so se glasovi srca, duše okrepili in jih že lažje prepoznam.

A tudi sedaj moram biti zelo pozorna na to, da kakšna izmed potreb ne postane žrtev moje notranje cenzure. V meni namreč še vedno živi veliko prepovedi, stahov in nezaupanja, ki se jih včasih zavedam, drugič pa sploh ne. Ko se v mojem notranjem svetu srečata moja pristna potreba in strah pred uresničitvijo te potrebe, moram biti zelo pozorna, potrepežljiva in vztrajna, da strah te potrebe že v kali ne »zatre«. Včasih pride tudi do trenja med različnimi potrebami in tudi takrat sem pozorna na to, kaj mi je v danem trenutku najbolj potrebno in katere potrebe so v sozvočju z mano.

Kaj sem se naučila v tem procesu?

- da je ena izmed mojih temeljnih potreb, da sem s stiku s svojim notranjim svetom in svojimi potrebami,

- da sem predvsem jaz tista, ki se lahko uslišim in si dam kar potrebujem,

- da me najbolj osreči izpolnitev tistih želja in potreb, ki so uglašene z mojim srcem in dušo,

- da si prisluhnem tenkočutno in odprto (pazim na samocenzuro) in sem potrpežljiva do sebe.

Osrečujoča posledica vsega je, da je moj vsakdanjik bolj usklajen z mojimi najglobjimi potrebami in vrednotami kot je bil včasih.

Živeti ustvarjalno:)

Velikokrat se mi je zgodilo, da sem vsak dan znova iskala primeren čas in prostor za to, da bi se lahko umirila in si prisluhnila. Zato sem se odločila, da jo vpletem v svoj jutranji obred. Zjutraj si rada pripravim dober zeliščni čaj in takrat si vzamem nekaj trenutkov samo zase. Domislila sem se, da bi bil to primeren čas, da razmislim o tudi tem, kaj v tem dnevu potrebujem. Dve stvari (svoji potrebi) si zapišem na listek. Včasih si ga obesim ob računalnik, drugič pa v svoj dnevnik, odvisno od dneva. Pomaga mi, da sem pozorna na bistveno in če mi kdaj ne uspe uslišati svoje potrebe v istem dnevu, da ne pozabim nanjo naslednji dan:)).