Kar se te dotakne, te tudi premakne

Večkrat se znajdem v zagati, ko si zelo želim pisati, a mi enostavno zmanjka časa. To me žalosti, saj je pisanje zame tista dejavnost, ki razveseljuje mojo dušo (me navdušuje) in srce. Ko pišem, čas kar poleti in ko končam, sem polna navdiha in energije, pa čeprav bi bila, ob enaki količini truda ob kakem drugem delu, zelo utrujena. Razmišljala sem, katera moja prepričanja in navade me omejujejo pri tem, da bi si dovolila vzeti čas, za to kar me veseli in osrečuje.

Najprej delo, nato veselje

Ko mi zmanjka časa za moje ljubo opravilo, delujem po načelu "Najprej delo, nato veselje". Dolgo vrsto let, sem se v situaciji, ko me je čakalo veliko dela in sem morala izbirati, česa se najprej lotiti, izbrala tisto, kar je bilo bolj »treba« in ne tisto, kar mi je bilo bolj pri srcu. To je bila posledica naučenega prepričanja, da tisto, kar delam za svoje lastno veselje, lahko počaka (mora počakati!). In je čakalo! Dan, dva, teden, mesec, dokler nisem pozabila, kaj sem pravzaprav želela. Pozabila sem, kaj me pravzaprav veseli, kaj mi je tako pri srcu, da mi je ustvarjanje igra, ko se čas ustavi in moja duša zapoje. Posledica tega je bila, da sem izgubila stik s svojo ustvarjalnostjo, stik z vsem, kar navdihuje moje srce in dušo. Reka moje ustvarjalnosti je postajala motna in življenje v njej je začelo usihati. To se je začelo odražati tudi na drugih področjih mojega življenja, pri delu, v odnosih in predvsem pri občutenju veselja do življenja. V takih jutrih sem se prebujala tesnobna, v mislih pri seznamu »treba je« in z bledim, a pekočim spominom na vse, kar je še živelo v meni, a ni našlo svojega prostora v mojem vsakdanu. Moja, sicer zelo vitalna delovna vnema je začela popuščati in včasih so mi bila že mala opravila naporna in odveč.

Potem so prišli časi, ko se sploh nisem mogla več pripraviti k temu, da bi izpolnjevala obveznosti s seznama »treba je«. V tem obdobju sem se počutila, kot da je moja »izvršilna funkcija« prenehala delovati (tako zelo, da sem se začela spraševati, ali se bom sploh še kdaj česa lotila in kaj dokončala.) Čas sem namenjala spanju, sprehodom, preživljala sem ga z družino, počivala, delala »nič« in uživala. Edino ustvarjanje, ki sem ga zmogla, so bile vaje po knjigi Blagor ženskam. Ob pisanju sem počasi spet začutila, kaj je tisto, kar me navdihuje, kar se me dotakne. Odkrila sem, kaj je zame tako »lahko«, igrivo, zabavno in nesmiselno, da me čisto nič ne spominja na razne sezname »treba je«. Tako je nastal moj blog – začela sem ga pisati samo zase, za svoje veselje. Moja ustvarjalnost se je ob nežni negi razcvetela in začela vplivati na vsa področja mojega življenja.

Igriva ustvarjalnost in depresija

Kako pomembna sta igra in počitek za ustvarjalno, polno življenje, smo nedavno spoznavali tudi pri Brene Brown, na 2. delu spletnega seminarja The gifts of imperfection. Dotaknile so se me njene besede, da nasprotje igre ni delo, ampak depresija. Ko se igramo, ko smo ustvarjalni, privabljamo v svoje življenje veselje in smisel, ko pa se temu odpovemo, smo na poti v depresijo.

Trenutno je moje glavno učenje povezano s tem, kako v svojem življenju ohraniti prostor za igranje, za tisto ustvarjalnost, ki je lahka, zabavna in je namenjena mojemu veselju.Velikokrat mi že uspe, da se ji vsakodnevno posvečam, občasno pa moj občutek dolžnosti spet prevlada. Bolj ko se množijo obveznosti, težje vztrajam pri svojih vrednotah in potrebah. Zato sem bila toliko bolj vesela navdihujočih besed Marney Makridakis, ki sem jo poslušala na spletni konferenci »Desnomožgančki« v podjetništvu (ki jo je letos že 4. organizirala Jennifer Lee, avtorica knjige Right brain bussines plan). Kaj me je tako navdušilo? Povedala je, da si vedno, preden se loti ustvarjanja, s katerim se preživlja, vzame čas za nekaj »igranja« - npr. ustvari eno stran v svojem dnevniku. Njene, zame že prav znamenite, besede so: »Kar se te dotakne, te tudi premakne!« - tisto dejanje, dogajanje, ki ima v sebi to moč, da se nas dotakne v srčiko naše biti, ima tudi to moč, da nas aktivira, da nas »požene«.

Če v svojem življenju damo prednost vsemu, kar je "treba" in ne tistemu, kar nas navdušuje, nas to vodi v otopelost, žalost in sčasoma začneta "zamirati" tudi naša ustvarjalnost in življenjska moč. Obratno pa, če najdemo čas za vse, kar se nas "dotakne", lahko pričakujemo, da se bo v našem življenju marsikaj "premaknilo". Ko imamo potešeno svojo potrebo po igranju, naša ustvarjalnost prav zažari in nam pomaga, da se tudi zoprnih nalog lotimo na povsem nov, ustvarjalen način. 

Kaj pa se tebe tako močno dotakne, da te lahko "premakne"?