Pogum za padec

Včasih se mi zdi, da se že celo življenje trudim, da ne bi padla. Vsaj ne preveč. Misel na padec me navdaja s strahom – pa naj gre za pravi - fizični padec ali za »padec« v priljubljenosti, prihodku, razpoloženju ... Kar ni čudno. Tako smo bili vzgojeni. Bojimo se pasti. Pred tem neprenehoma svarimo naše otroke: »Pazi, da ne boš padel!« In ko se zgodi, da otrok zares pade, je to za nas, starše, skoraj mala katastrofa in preplavijo nas občutki krivde, kakšni starši smo, da nismo preprečili otrokovega padca in poskrbeli za njegovo varnost. Res je, padci so lahko nevarni, toda ali so zares nekaj, čemur se moramo na vsak način izogibati? 

 

Ta vikend sem imela v svojem življenju po dolgem času priložnost, da si privoščim pošten padec. Odpravila sem se namreč drsat. Verjetno je minilo že skoraj deset let odkar sem zadnjič drsala in bilo me je pošteno strah. Padca. Nekako si nisem mogla predstavljati, kako bo, ko se bom sploščila v celem svojem razkošju. Ko opazujem otroke, ki so kot elastike, se zdi dokaj preprosto. Padejo … in vstanejo. Strah me je bilo, da zame ne bo tako preprosto. Ali se bom sploh lahko pobrala, sem razmišljala. A želja po drsanju je prevladala. Bom pač padla, sem si rekla, potem pa bo, kar bo:). V mojem spominu so namreč še shranjeni preplepi občutki, ki sem jih doživljala ob drsanju na bližnjem bajerju, ko sem bila še otrok.*

Izposodila sem si drsalke in se v prijetnem vznemirjenju odpravila na led. Prvi koraki so bili tresoči, tudi drugi in tretji, potem se je moje telo spomnilo gibov in bila sem navdušena. 

Občutek, kot da plavam po zraku, lahkost gibanja, veter v laseh, uau, neprecenljivo. Opazovala sem okolico in se navdihovala. In se poskusila malo zavrteti. Ups, malo prehitro. In takrat sem si privoščila prvi padec. Na »ta zadnjo«. Bil je zanimiv občutek, bolelo ni nič, še preden sem se dobra zavedla, sem bila že pokonci. Moje telo tole obvlada, sem ugotovila. Mislim, pobiranje po padcu. In sem se prepustila naprej. 

Drugi padec je bil pa že za posebne dosežke. Mala drsalka mi je nepričakovano prekrižala pot in zletela sem v »ribo« in pristala na vseh štirih in z brado v ledu. Hmm, občutki … Malo sem se prestrašila za malo drsalko in malo me je bolela brada (kjer je kasneje nastala prava značka za pogum), in spet sem se hitro pobrala. In na moje presenečenje se nisem raztreščila na koščke. Sledile so še ure uživanja na ledu, neverjetno hitro sem se spet naučila, kar sem nekoč že znala in dodala še kaj novega.

Ko sem sem se polna elana in energije vračala domov, sem razmišljala, kako škoda bi bilo, če bi zaradi strahu pred padcem, opustila svojo željo po drsanju. Zaradi petih malo slabših minutk in praske na bradi, bi se odpovedala nekaj urnemu uživanju na ledu. Neverjetno! Ampak tako ravnam pogosto. 

Recimo, zelo si želim, da bi več slikala. A ko mi življenje prinese priložnost, da bi se ta moja sanja uresničila, jo izpustim, ker … Ker me je strah, da bom padla. Da bom neuspešna. Da ne bom dovolj dobra … Da se ne bo izšlo po mojih načrtih … Ker se bojim, da se bom v trenutku neuspeha raztreščila. In se ne bom mogla več pobrati. Strah pred padcem je pravzaprav strah pred neuspehom, pred delanjem napak, ki so v naši kulturi tako nezaželene.

Lekcija z drsanjem in padci me je naučila, da smo ljudje narejeni tako, da se po padcu poberemo. Naše telo to naredi samodejno. Tega se nam ni treba naučiti, niti o tem razmišljati, to je izraz življenja.

In še nekaj sem ugotovila. Padec ali neuspeh ne pomeni konec sveta! Je samo delček zgodbe, stopnička na poti do uresničenja. Malih ali velikih sanj. Ko zberemo pogum za karkoli novega ali novegastarega, smo dovolj pogumni tudi za vse padce na tej poti. Pobrali se bomo in nadaljevali, obogateni z novo močjo in spoznanji.

Otroci so v tem smislu veliko bolj pogumni od nas, odraslih. Vsak dan se preizkušajo v čem novem in padci so del njihovega življenja. Pravi mojstri padanja so:). Odrasli se moramo te veščine pogosto ponovno naučiti. Verjamem, da se s tem, ko se na vso moč trudimo, da ne bi padli, nevede odrekamo novim izkušnjam, učenju in vsemu lepemu, ki sledi. Ali kot je rekel moder mož: "Naša največja moč ni v tem, da nikoli ne pademo, ampak, da se vsakič znova poberemo:))"

Jaz bi dodala še to: Ko se naučimo padati, se naučimo živeti:)!

*Zanimivo, da se ne spominjam nobenega padca:)