Se še znamo čuditi?

Prve trobentice med zaplatami snega, bister potoček, tihota zasneže pokrajine, topel nasmeh, stisk roke, novo spoznanje, korak, ki ga znamo narediti k drugemo ali on k nam … nam lahko pobožajo srce in nahranijo dušo, če jih le znamo opaziti in jih ne jemljemo kot nekaj samoumevnega. Iskreno se razveseliti nečesa lepega, novega, pa naj bo še tako majhno, "nepomembno", je prava umetnost, pa tudi veščina, ki nam lahko zelo obogati življenje.

Včasih kar pozabim, kako lepo se je čuditi in kako mi to obogati življenje! Kadar se zmorem čuditi, čutim, kako se mi na široko odpre srce, kako mi kri veselo zaplapola po žilah in kar oživim. Zavem se, koliko lepega, čarobnega je okoli mene in v meni! Življenje je lepo! A priznam, pogosto tega ne zmorem ali pa se mi zdi, da enostavno nimam časa za to ...  

Čuditi se vsak dan 

K razmišljanju o veščini oz. moči čudenju me je spodbudila pravljica Kako se je princeska spet začela čuditi, pisateljice Andreje Vukmir. Govori o princeski, ki se je s svojimi starši vsak dan igrala "igro čudenja", vse dokler starša nista tragično umrla in od takrat naprej se princeska ni zmogla več čuditi.

Zgodba se me je dotaknila s svojo poetičnostjo, nagovorila pa me je tudi zato, ker pripoveduje o tem, kako se večina izmed nas, v nekem trenutku na poti odraščanja, preneha čuditi, odkrivati svet vsak dan na novo. Namesto tega začnemo živeti le po prepričanjih, izkušnjah, ki smo si jih ustvarili in pridobili. Ustvarimo si pričakovanja, naučimo se predvidevati, kako bodo stvari tekle ... To je seveda povsem dobro in nujno za to, da lahko (pre)živimo, a pogosto je stranski učinek tega, da se prenehamo čuditi. 

Temu, da se prenehamo čuditi pa lahko botrujejo tudi različne čustvene brazgotine. Tako, kot pri princeski v pravljici, ki jo zaznamuje huda bolečina ob nenadni izgubi staršev. Izgube, razočaranja, prevare, velike ali majhne, nam lahko vzamejo veselje do čudenja.

 

Čudenju pa ni naklonjen niti današnji hitri tempo življenja. Vzeti si čas za čudenje, je z vidika današnje storilnostno naravnane družbe, le izguba dragocenega časa, zaradi nešteto stvari, ki jih moramo opraviti, pa nam je lahko celo v napoto. 

Igriv in iskriv pogled na svet
 

In kako si lahko povrnemo to izgubljeno veščino? Tako, da se ponovno začnemo igrati "igro čudenja". To včasih ni najbolj lahko, a poskusimo lahko. V pravljičnem svetu, se je princeska spet lahko začela čuditi v objemu lepot narave, ki ji je s svojo čudežnostjo spet ogrela in odprla srce. Narava je idealni prostor za igro čudenja, saj ima res neverjetno moč, da se nas dotakne, nas navdihne, tudi v trenutkih, ko nam ni do tega.

 

Za čudenje v vsakdanjem življenju ne potrebujemo veliko: odprto srce, radovednost in voljo za odkrivanje in raziskovanje sveta v nas in okoli nas. To pomeni, da (vsaj včasih) odložimo pričakovanja, predvidevanja, prepričanja, privzgojene vzorce in na življenje pogledamo s svežim, neobremenjenim pogledom otroka, ki še nič ne ve in mu je vse novo in neznansko zanimivo.

Za to, da se spet začnemo igrati "igro čudenja", ni nikoli prepozno:). Niti prekmalu! Čudenje nam lahko pomaga k temu, da bomo nase, na svoje bližnje, na svoje življenje in svet, lahko pogledali na svež, igriv in ustvarjalen način. Ko se čudimo, smo odprti in sprejemljivi za vso lepoto in obilje sveta, ki sta okoli nas, če ju le zmoremo videti. 

Kadar odložim vsakdanje skrbi in se prepustim "igri čudenja", vedno znova presenečeno ugotovim, koliko malih čudežev se vsak dan zgodi okoli mene. In v meni. Poskusite!

PS. Vsem, ki ste že pozabili, kako se igra "igra čudenja", predlagam, da se odpravite na sprehod z majhnim otrokom in se prepustite. Zanimivo in zabavno bo!