Popolni prazniki?

Božično-novoletni prazniki so zame skoraj najlepši prazniki (kosajo se lahko samo še s kresno nočjo, s katero vstopimo v poletje). Vedno se jih neznansko veselim: peke dišečih piškotov, izdelovanja voščilnic, okraskov, pripravljanja daril, smrečice ... … in druženja. Obožujem vse te lučke, ki razsvetljujejo temino noči in duh Božiča, ki me napolni z upanjem.

So pa ti prazniki povezani tudi z mnogimi mojimi pričakovanji in predstavami o tem, kakšen naj bi lepi prazniki bili. Nekaterih se zavedam, drugih pa sploh ne. Eno izmed takih pričakovanj, o katerih sem razmišljala v teh dneh, je, da naj bodo božično-novoletni prazniki »lepi«, no, skoraj popolni. Saj veste ... bleščeče pospravljeno stanovanje, prekrasno okrašeno, dišeče, polno prazničnih dobrot, darila, ki so prave male umetnine ... Vsa ta pričakovanja in bleščeče podobe, me včasih tako prevzamejo, da pozabim, kaj je pravzaprav zares pomembno.

Lepota nepopolnosti  

Ena izmed pomembnih ugotovitev letošnjega leta je zame tudi to, česar si dolgo časa nisem zmogla priznati - da sem zelo podvržena perfekcionizmu. Želji, da bi bilo vse lepo, popolno. Dolgo časa nisem znala ločiti med prizadevanjem za lepim in prizadevanjem za popolnostjo. Potrebo duše po lepoti, sem zamenjevala z prizadevanjem ega za popolnostjo. 

A s pomočjo vaj Alenke Rebula in tečaja The gifts of imperfection, z Brene Brown, sem se naučila razlikovati med tisto lepoto, ki žari v svoji nepopolnosti in med mrzlo in hladno lepoto popolnosti. Pomembna razlika med ustvarjanjem ene in druge je v tem, da sem po prvi povezana, polna energije in moja duša poje, druga pa me vedno znova pelje v slepo ulico, kjer se znajdem sama (nepovezana), izrčpana in brez dušnega doma. Prava ustvarjalnost vedno povezuje, pravi Alenka Rebula.

V letošnjih pripravah na praznike sem tako razmišljala predvsem o tem, ali me moje izbire vodijo v eno ali drugo smer. Recimo – s hčerkama smo izdelovale adventni venček – prevladala je moja želja, da bi bil venček kar se da lep in hčerki sta razočarano ugotovili, da sem skoraj vse naredila sama! Venček na mizi je bil sicer prekrasen, a nas ni povezal, ob njem ni bilo čutiti navdušenja, saj ga je zadušila moja želja po popolnosti.

Bolje mi je uspelo pri okraševanju smrečice. Okraske sta izbrali in skoraj v celoti izdelali hčerki, močno sta se potrudili in bili strašno ponosni na svoje delo in na to, da sem upoštevala njun predlog. To nas je povezalo in to je bil res prelep občutek. In smrečica je prekrasna, res nekaj prav posebnega.

Pred podobno izbiro sem bila tudi pri peki piškotov, pripravljanju daril, urejanju doma in drugih prazničnih opravilih. Vprašala sem se, kaj mi je bolj pomembno - občudovanje popolnosti ali povezanost s tistimi, ki so mi najbolj ljubi.

Tako se te dni trudim, da bi bili naši prazniki kar se da nepopolni:). Zame je to precej težka naloga, a je vredna vsega truda. Namesto popolnih praznikov, bomo imeli praznike, ki nas bodo povezali:) 

Veliko povezanosti v teh prazničnih dneh in tudi v prihodnjem letu pa želim tudi vam!