… pozdravljeno veselje!

Vprašala sem se, kaj bi želela čutiti namesto privzgojenih občutij krivde, sramu in strahu pred izključitvijo. Takoj sem vedela, da bi namesto občutkov krivde in ničvrednosti rada čutila VERO VASE, vero, da sem dovolj dobra in vredna vsega dobrega. Zamislila sem si jo kot žensko v kraljevskem ogrinjalu, s krono na glavi in dostojanstveno držo. Kaj pravzaprav pomeni imeti vero vase sem spoznala predvsem z delanjem vaj po knjigi Blagor ženskam, v tem primeru pa sem začutila tudi v praksi, kaj pomeni pomanjkanje le-te, še posebej v težkih trenutkih. Res bi bilo čisto drugače, če bi lahko vstopila v dialog iz globoke vere vase in ne iz občutkov krivde, lažje bi prepoznala svojo resnično odgovornost in tudi tisto, kar ni moje.

Ravno v času, ko sem razmišljala, kaj si želim čutiti namesto privzgojenih, samodejnih občutij, sem po priporočilu prijateljice naletela na predavanji ameriške raziskovalke in pripovedovalke Brene Brown (ki ima res prekrasno spletno stran), ki je preučevala fenomen povezanosti (po njenem je prav povezanost bit, smisel in namen našega bivanja). Ko je ljudi spraševala o izkušnjah povezanosti, so ji veliko pripovedovali o občutkih, izkušnjah izključenosti. Ugotovila je, da je s temi občutki, izkušnjami zelo povezan občutek sramu, ki ga razloži preprosto kot strah pred izključitvijo: strah pred tem, da takšni kot smo v resnici (zato skušamo svoj pravi obraz pred drugimi skriti), nismo vredni povezanosti, pripadnosti. Sram je univerzalno čustvo, tisti, ki ga ne občutijo, niso sposobni občutiti niti empatije niti povezanosti. Če želimo uživati v občutkih povezanosti, pripadnosti se moramo razkriti, najprej sebi, nato pa tudi drugim, da nas vidijo takšne kot smo.

Brene razkrije, kaj je ugotovila v svoji raziskavi o povezanosti. Ugotovila je, da so se ljudje, ki so imeli globok občutek lastne vrednosti in močan občutek ljubljenosti in pripadnosti, razlikovali od tistih, ki so se borili, da bi imeli te občutke in so vedno dvomili ali so dovolj vredni, samo po tem, da so prvi verjeli, da so vredni ljubezni in pripadnosti. Nadalje je raziskala, katere skupne točke imajo ti ljudje - imenuje jih "wholehearted people":

• imeli so pogum, upali so si biti nepopolni (prvotni pomen angl. besede courage je »povedati zgodbo o sebi z vsem srcem«).
• bili so sočutni – znali so biti prijazni (sočutni) do sebe in do drugih,
• imeli so občutek povezanosti, ki je bil posledica pristnosti - odrekli so se ideji o tem, kakšni bi morali biti, da bi bili lahko to, kar v resnici so,
• sprejeli so svojo ranljivost – verjeli so, da je ranljivost nujna, da jih dela lepe. Objeti svojo ranljivost pomeni pripravljenost (pogum) vlagati v odnose, delo, čeprav ni nobenih zagotovil, da se bodo razvijali po naših željah.

V naši kulturi pa ranljivost ni dobrodošla, z njo se borimo, skušamo jo skriti, pretvarjamo se, da so stvari zagotovljene (če se nam zdi, da niso, se jim raje odpovemo, raje naredimo sami, kot prosimo za pomoč itd.). Težimo tudi k popolnosti, vse le zato, da se nam ni treba soočiti z lastno ranljivostjo. Strategij za to je veliko - od tega, da ta občutja enostavno "zamrznemo", utišamo in se pretvarjamo, da smo "močni" (in se zatekamo k različnim odvisnostim). Paradoks pa je, da ne moremo "zamrzniti" samo težkih čustev, zraven otopimo tudi za dobrodošla čustva, kot so veselje, hvaležnost, sreča ... Posledica tega je, da se počutimo nesrečni, brez smisla in seveda tudi ranljivi. Tako se začarani krog obrne.

Namesto tega Brene predlaga, da bi si dopustili, da nas (drugi in sami sebe) vidijo, takšne kot smo. Da sprejmemo svojo ranljivost in ljubimo s celim srcem, kljub temu, da ni nobenih zagotovil. Da se vadimo v občutenju hvaležnosti in veselja, ranljivost pa občutimo kot pristen dokaz tega, da smo živi. In na koncu – da verjamemo, da smo dovolj dobri! Ko ljudje to verjamemo, smo bolj prijazni do sebe in do okolice.

Po večkratnem ogledu njenega predavanja sem našla nove besede za občutja, ki jih želim čutiti namesto sramu in kazni (obupa). Ta občutja so VESELJE, HVALEŽNOST in VERA, DA SEM VREDNA POVEZANOSTI oz. PRIPADNOSTI. Veselje si predstavljam kot nekaj mehkega, radoživega in pisanega. Zato sem se odločila, da bom iz lepega, barvnega filca sešila ptičko (veselje) in drevo (hvaležnost). Občutenje povezanosti oz. pripadnosti je glede na zgoraj povedano povezano z odprtim srcem, sprejemanjem svoje ranljivosti, s pogumom biti to kar si, zato sem kot simbol tega izbrala srce (prav tako iz filca). Se že veselim šivanja:)) in udomačevanja novih občutij in besed, da se mi bodo prilegale, kot bi bile ustvarjene prav zame.

ps. za naslov obeh člankov me je navdihnil eden izmed sloganov na spletni strani Brene Brown shame.less – joy.full.

Zbogom sram ...

Ena izmed sladkosti življenja je tudi ta, da nas vedno znova preseneča. Mene je v zadnjem času obdarilo s posebno izkušnjo, s katero sem ozavestila, kako globoko nas zaznamujejo pretekle, predvsem otroške izkušnje in prepričanja, povezana z njimi. Včasih imamo občutek, da smo jih že preboleli, predelali, zgodi pa se, da vseeno privrejo na dan, ko jih najmanj pričakujemo:) Sproži jih lahko nek dogodek, ki je podoben prvotni izkušnji v enem samem (naključnemu opazovalcu ponavadi nerazvidnem) delčku – lahko gre samo za določen pogled, izraz ali besedo. Gre za proces, ki ga dobro opiše rek »kogar je enkrat pičila kača, se še zvite vrvi boji«. Torej ni nujno niti, da gre za neko resnično podobnost, gre za to, da jo kot tako prepoznajo naši čustveni možgani. Ti sprožijo odziv, največkrat avtomatiziran, na katerega v prvem trenutku nimamo vpliva. 
 

Torej – v službi sem bila soočena s tem, da sem naredila napako. Nisem je naredila nalašč, zgodila se je kljub mojim prizadevanjem in trudu. V soočenju sem bila obtožena, da je celo moje delo slabo in še nekaj krepkih sem slišala. Moj  odziv je bil - naredila sem napako, zato sem se opravičila. Obenem sem se čutila po krivici napadeno (podobno kot v otroštvu) in vsled tega sem začela braniti sebe ter svoje delo. Kljub temu, da sem imela dober občutek, da sem se postavila zase, sem nekje v sebi čutila, da sem svojo obrambo črpala iz (že dobro znanih) občutkov krivde, ne pa iz vere vase. Moj »večni boj za povrnitev izgubljene časti in dostojanstva« ni obrodil sadov, obenem pa sem bila gluha za to, kar se je v tistem pogovoru v resnici dogajalo, kar je bil moj prispevek k temu, da se je pogovor zaostril skoraj do konflikta.

Ko je je bilo vse skupaj mimo, sem se kljub navidezni trdnosti ob izbrani strategiji »strnjene obrambe pred napadi«, počutila, kot da se mi je (se mi bo) porušil svet. Najprej sploh nisem vedela, kaj se mi dogaja. Občutki so bili tako močni, preplavljali so me, me pretresali in sploh niso pojenjali. Vse moje običajne strategije ravnanja z občutki so odpovedale: nisem jih mogla niti razumeti, niti v celoti čutiti (ker so bili tako močni), še manj pa potlačiti – saj so vztrajno »butali« na plan. Cela kolobocija, dobesedno. Dnevi in noči (še posebno) so bili res težki. Telo mi je vztrajno sporočalo, da sem v stiski, misli so se mi zapletale v brezoblično gmoto občutkov in premlevanja. Kot da bi se ujela v mrežo občutkov in misli, bolj kot sem se trudila, da bi našla pot ven, bolj sem se zapletala.

Poleg teže občutkov krivde sem v mojem premlevanju lahko prepoznala glasove iz mojega otroštva: »Če delaš, delaj tako kot je treba - brez napak! Drugače raje ne delaj!«. Prišla sem do tega, da so moji težki občutki v tej situaciji verjetno posledica vzgoje, ki sem je bila deležna – moje napake so bile vedno zelo hudo obsojane in kaznovane – in ne samo to - ob eni napaki sem bila kriva, obsojena in razvrednotena (po glavi so se mi podile misli: »Kljub trudu, nisem (ne bom nikoli) dovolj dobra!«) Običajno je sledila tudi najhujša kazen – odtegnitev starševske ljubezni, kar je v pomenilo v mojem otroškem svetu »konec sveta«. Občutki hude krivde so v situaciji, ki je bila podobna mojim otroškim izkušnjam - samodejno priklicali občutke totalne razvrednotenosti, ničvrednosti – in nadalje še hude občutke sramu zaradi te občutene »ničvrednosti«. Strah pred »koncem sveta (ljubezni)« se je v prepletu mojega otroškega in odraslega jaza demonstriral kot strah pred socialno izključenostjo ("Le kaj bodo rekli drugi?") kot posledico napake oziroma »ničvrednosti«.

Vseeno pa sem v situaciji, ko sta se preteklost in sedanjost v moji glavi nevarno »mešali«, naredila nekaj, kar je bilo popolnoma v nasprotju z mojim otroškim mitom o »neizbežnem koncu sveta«. Poiskala sem podporo in pomoč svojih bližnjih, prijateljev, sodelavk, sorodnih duš (hvala vsem;). Z njihovo pomočjo sem se prebila skozi brezoblično gmoto občutij in razmišljanj in se na koncu iz te izkušnje veliko naučila. 

S pomočjo Alberta in Leonide sem prišla do tega, da so prekomerni občutki krivde, sramu in strahu pred neizbežno odtegnitvijo ljubezni (posledica česar je pristni obup), ki se mi samodejno sprožijo v takih situacijah, privzgojeni in kot taki, nekaj kar ni moje. Zato obstaja možnost, da se te trojice na simboličen način tudi znebim, jo odslovim in namesto nje prikličem v svoje življenje novo trojico.Toda, kako to narediti?

Tega sem se lotila na povsem svoj način – zamislila sem si, da si bom te tri glasove najbolj predstavljala, če jih materializiram. Vzela sem das maso in iz njih naredila tri male doprsne kipe – enega za krivdo, drugega za sram (in za občutke ničvrednosti) in tretjega za kazen (in obup). Upodobila sem jih kot strašne pošasti (kar v resnici tudi so): krivda ima velika, pohlepna usta in lovke, ki te lahko vedno ulovijo, da te nato lahko neskončno melje v svojih čeljustih. Sram sem videla s kačami na glavi in štirimi jeziki (ki ti vseskozi dopovedujejo, da te mora biti sram, ker si tako ničvreden), strah pred izgubo ljubezni pa sem z lahkoto upodobila kot bitje z votlimi očmi (zaslepljenimi od strahu in solz) in z odprtimi usti v kriku obupa. 

Ko sem jih delala, sem razmišljala, kaj naj naredim z njimi – ali naj jih kam zakopljem, morda vržem v reko …? Nekako nisem bila zadovoljna s tem, odločila sem se, da jih moram zares uničiti. Dobesedno povrniti v prah, iz tega pa ustvariti nekaj povsem novega. Izziv, ki me je zaposloval kar nekaj tednov ... kaj sem ugotovila, lahko preberete v nadaljevanju.