Štirideseta ...

... so tu in v meni še toliko želja! Imam še dovolj časa, da jih uresničim? Prijateljica me je spomnila na krasno Pavčkovo pesem, ki me je pobožala in pomirila.






   
ŽELJE 
 

Če si močno želiš,

se ti vse uresniči:

v stolpnico, kjer živiš,

pridejo k tebi cvrkutat  ptiči,

 

pride s poljane drevo,

pride iz bajk dobra vila.

Če si želiš močno,

ti je usoda mila.

 

Če pa ničesar si ne želiš,

če si izgubil želje in sebe,

pride hudobna miš

in te s kremplji ogrebe. 

(Tone Pavček) 

Sladko presenečenje

Bil je eden tistih trenutkov. Tistih, ko čisto nepričakovano doživiš nekaj, kar se te s svojo lepoto tako globoko dotakne, da za nekaj časa pozabiš na vse tegobe vsakdanjega življenja. In se kot majhen otrok čudiš Lepoti, ki te obdaja. Eden tistih trenutkov, ko čutiš, da si na pravem mestu, v pravem trenutku, brez najmanjšega truda. In eden tistih trenutkov, ko se lahko prepustiš in postajaš eno z razkošjem trenutka, ki ti je podarjen. Sladko, sladko presenečenje!

Tak trenutek sem doživela med potepanjem po Zagrebu. Med ogledovanjem Gornjega gradu smo zavili tudi v Markovo cerkev. Samo pokukamo, smo si rekli. A smo ostali precej dlje. Najprej nas je pritegnila elegantna notranjost, brez odvečnega okrasja, z mogočnimi a prizemljenimi oboki, vsa v zemeljskih barvah. Čeprav je bila cerkev večkrat preurejena, je obdržala meni tako ljubi gotski pečat. Skrivnostno temačnost, ki lahko deluje malo tesnobno, presegajo čudovita okna, ki se s svojimi značilnimi loki dvigajo visoko proti nebu, odpirajo tako prostor kot misli in s svojimi živobarvni vitraži simbolizirajo (za človeka) tako potrebno upanje in veselje.

Usedli smo se in opazili, da je v cerkvi živahno dogajanje – v sprednjem delu je kar mrgolelo različnih glasbenikov, ki so se očitno pripravljali na koncert ali vajo. Hitro smo se sporazumeli, da počakamo in vidimo kaj bo. Glasbeniki so že uglaševali svoje inštrumente, vadili, vmes sproščeno klepetali. Prihajali so novi in novi člani orkestra, odlagali svoje stvari in se pridružili uglaševanju. Nam pa se ni nikamor mudilo in smo lahko ta prijetni glasbeni vrvež opazovali in se prepuščali ugibanju o tem, kaj bo sledilo. Prihajali so še pevci in pevke, šelesteli so z notnim papirjem, se pozdravljali in se počasi postavljali v zbor. Nazadnje je svoje mesto zasedel še dirigent in začelo se je. Glasba je presegla vsa naša pričakovanja! Dobesedno nas je prikovala na sedeže in od njene silovitosti smo skoraj pozabili dihati. Vse skupaj – lepota glasbe in ambienta, sta nas popolnoma navdušila. Še otroci so z odprtimi usti obsedeli na svojih sedežih. Bil je eden tistih trenutkov, ko se čas ustavi in se zdi, da trenutek kar traja in traja. 

Odhajali smo kot prerojeni, polni lepih občutkov, glasbe in hvaležnosti za tako nepričakovano darilo. 

ps Ko sem doma pobrskala po internetu, sem ugotovila, da smo poslušali vajo simfoničnega orkestra in zbora hrvaške TV, za koncert v okviru Festivala sv. Marka.

Zgodba o zgodbi

Radi prisluhnete zanimivi zgodbi? Ste se kdaj, ko vas je zajel vihar čustev, usedli za računalnik in jih prelili na papir v obliki zgodbe? Ste med tistimi, ki svoja doživetja, občutke, misli vsak dan zapisujete? Kaj je boljšega, ko lahko ob kavici, svoji sorodni duši poveste, kaj se vam je zgodilo? In ko odhajte domov se vam zdi, da so vam po tem pogovoru stvari bolj razumljive in tudi pri srcu vam je nekako lažje? 

 

Razlago o tem, zakaj je pripovedovanje ali zapisovanje svoje zgodbe tako zdravilno, sem našla v zanimivi knjigi Celostni razvoj otroških možganov (Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson). Knjiga prinaša 12 revolucionarnih metod, s katerimi lahko spodbujamo razvoj otroških možganov. Čeprav se tematika prvenstveno posveča razvoju otroških možganov, se lahko iz knjige marsikaj naučimo tudi odrasli, še posebej, če smo bili v našem otroštvu in mladosti prikrajšani za tak celostni pristop;)

Ena od metod, ki jo opisujeta avtorja je tudi Obvladovanje burnih čustev s pripovedovanjem zgodb. Na kratko bi jo lahko opisala takole - ko zmoremo o lastni težavni izkušnji povedati zgodbo (ko se naša desna možganska polovica, ki predeluje naša čustva in avtobiografske spomine, poveže z levo, ki ta občutja in spomine osmišlja), se začne proces okrevanja. »Da povemo zgodbo, ki je smiselna, mora leva polovica možganov spraviti stvari v red s pomočjo možganov in logike. Desna polovica možganov prispeva telesna občutja, surova čustva in osebne spomine, tako da lahko uzremo celotno sliko in ubesedimo svojo izkušnjo. To je znanstvena razlaga, zakaj sta pisanja dnevnika in pogovor o težavnem dogodku tako tako učinkovita in nam pomagata okrevati. V bistvu raziskave kažejo, da že samo poimenovanje tega, kar čutimo, umirja aktivnost desne polovice možganov.« (str. 40)

Avtorja priporočata, da otroke spodbujamo k pripovedovanje svoje zgodbe, tako o vsakdanjih kot o težkih izkušnjah, saj jim to pomaga k razumevanju lastnih čustev in dogodkov v življenju. Ker majhni otroci tega še niso vešči, jim moramo pri tem pomagati tako, da jim sprva pripovedujemo mi (spomnim se učinkovitosti zgodbe, ki smo jo pripovedovali  hčerki ob "izgubi" dude).

 

Tudi za nas odrasle je sestavljanje in pripovedovanje lastnih zgodb lahko zelo dobrodošel način soočanja z raznovrstnimi izkušnjami našega življenja. In kakšna je tvoja zgodba?

Glasba srca

V teh dneh razmišljam, kdaj  (ob katerih stvareh, dogodkih, ljudeh) začutim, da mi je "toplo pri srcu" oziroma da mi srce kar "zaigra". K temu me je spodbudilo sredino predavanje Alenke Rebula Srce: sedež modrosti in dobrih odločitev. Predavanje je bilo prisrčno (ob njem in po njem sem se še dolgo počutila prebujeno, živo, veselo), in kot vsa Alenkina predavanja izredno bogato. Nekaj misli sem si uspela zapisati ...

Srce ima v telesu kraljevsko funkcijo in ni le organ, mišica, črpalka. Je nekakšna »centrala« našega telesa (neke vrste notranja inteligenca). Nekatera ljudstva še verjamejo, da ljudje mislimo s srcem. Telo in srce sta v službi naših resničnih potreb – ne samo preživeti, ampak živeti čim bolje. Vse kar doživljamo s čutili, doživlja tudi tudi naše srce – kar nas navduši, gane, pretrese – vse to srce poživlja. Ko se pa bojimo čutiti, ko so nekateri občutki vir sramu ali pa nezaželeni (pristni občutki, otroški, naravni), ko v našem življenju ni ničesar več, kar nas budi, pretresa v globino, prebuja – takrat srce zastaja. Občutkov, ki hranijo naše srce, ni moč kupiti.

V naši kulturi znamo sebi in drugim dobro prikriti, kaj čutimo v srcu. Prisluhniti srcu pomeni prisluhniti svojim globokim potrebam – pomeni si vzeti »SEBE K SRCU«. V srcu sta doma veselje in strah. Zelo veseli ljudje so lahko tudi zelo pogumni, levjesrčni.

Za stik s svojim srcem se lahko vprašamo, ali čutimo, da nam da naše srce pristanek na stvari, ki jih delamo, saj srce želi delati stvari z veseljem. Začutimo lahko tudi, ali nam je nekdo »pri srcu« ali ne. Kadar začutimo srce in se po njem ravnamo, lahko z močjo svojega srca dojamemo tudi srce drugega.

Moj seznam stvari, ob katerih čutim, da mi zaigra srce:

• ko se srečam in družim s svojimi dragimi, prijatelji in sorodnimi dušami
• razigranost z otroki, vrtenje
• morje (v vseh letnih časih in delih dneva)
• Baška in planina Mesec
• vonj in pogled na borovčke
• cvetoča pomlad (polja regratov, sadno drevje v cvetenju)
• prvi vonj po topli zemlji po dolgi zimi
• sončno jutro
• narava v zlatih jesenskih barvah
• hoja po šumečem jesenskem listju
• nabiranje gob in hoja po gozdu
• ko opazujem ali sem del pristnih, prisrčnih odnosov med ljudmi
• ko opazujem ples ali sama plešem
• dobra glasba
• dobra in privlačna hrana
• ob občutku, da imam na voljo veliko časa
• ob crkljanju in gledanju v oči
• poletni travnik v vsem svojem razkošju z metuljčki, čebelicami
• potoček v gozdu
• mavrica
• lahna osvežilna poletna ploha
• ko preberem, slišim dobro pesem ali misel
• globok pogovor
• ko pomislim ali grem na dobro delavnico ali predavanje
• ko ustvarjam
• ko dobim navdih in ga lahko prelijem na papir
• ko začutim svobodo telesa
• dober film, predstava
• ko začutim svoje telo v gibanju (kako paše!)
• lepe barve in tkanine
• ko mi uspe, kar delam s srcem
• vonj po mamini orehovi potici za božič
• božič
• pripravljanje novih jedi
• divja lepota rek in jezer
• prijetna presenečenja
• vonj po novih knjigah
• ko raziskujem človeške usode, življenja
• dober humor
• kako zadovoljno zdrsnem v spanec po izpolnjenem dnevu
• ležanje na travi in opazovanje oblakov in modrega neba
• opazovanje lepot narave
• ko naredim ali opazim kakšno prijazno, dobro dejanje
• potovanje v nove kraje
• ko začutim pristno naklonjenost
• lepa fotografija ali slika.

Ko zadiši pomlad

Kako blagodejni so ti prvi topli pomladni dnevi! Prinesejo tudi navdih:) 

Ko zadiši pomlad

Ko sonce spremeni veter

v mehko pomladno sapo,

zadiši pomlad ...

Zadiši po topli zemlji,

od sonca presijani,

zadiši po življenju, ki kipi.

Zadiši po bujnem rastju,
po bogastvu sokov

v eksploziji zelene.

Zadiši po razvajanju na soncu,

ki ogreje skrite kotičke srca,

prebuja čute in želje.

Zadiši po svobodi ...

svilnati preprogi pod bosimi podplati,
vetru v laseh

in soncu na trebuhu.

Zadiši po sreči ... 

Ko v družbi prvih marjetic

zreš v modro nebo,

občutiš vse to življenje,

in lahko misliš

le eno samo srečno misel:

zima je mimo, spet je pomlad!

Občuteno pletemo minute

Pesem je nastala po torkovem srečanju.

Občuteno pletemo minute 

Pletemo, pletemo minute,

pletemo, pletemo mrežo Zaupanja.

V čudežnem ritmu,

druga za drugo,
druga za drugo.

Dodajamo svojo zanko -
edinstveno in samosvojo,
ravno prav trdno,
ravno prav mehko,
ravno prav dolgo.
Skupaj ustvarjamo
nedoumljivo zaporedje
mreže Zaupanja.

Občuteno jo pletimo,
občuteno za drobne,
na videz nepomembne stvari,
kot je ritem podarjenih minut.

Minute nam lahko Zaupanje podarijo,
minute nam lahko Zaupanje izgubijo.

Pletimo, pletimo minute,
pletimo jih v enakomernem ritmu,
saj nam prinaša dragoceno Zaupanje.

… pozdravljeno veselje!

Vprašala sem se, kaj bi želela čutiti namesto privzgojenih občutij krivde, sramu in strahu pred izključitvijo. Takoj sem vedela, da bi namesto občutkov krivde in ničvrednosti rada čutila VERO VASE, vero, da sem dovolj dobra in vredna vsega dobrega. Zamislila sem si jo kot žensko v kraljevskem ogrinjalu, s krono na glavi in dostojanstveno držo. Kaj pravzaprav pomeni imeti vero vase sem spoznala predvsem z delanjem vaj po knjigi Blagor ženskam, v tem primeru pa sem začutila tudi v praksi, kaj pomeni pomanjkanje le-te, še posebej v težkih trenutkih. Res bi bilo čisto drugače, če bi lahko vstopila v dialog iz globoke vere vase in ne iz občutkov krivde, lažje bi prepoznala svojo resnično odgovornost in tudi tisto, kar ni moje.

Ravno v času, ko sem razmišljala, kaj si želim čutiti namesto privzgojenih, samodejnih občutij, sem po priporočilu prijateljice naletela na predavanji ameriške raziskovalke in pripovedovalke Brene Brown (ki ima res prekrasno spletno stran), ki je preučevala fenomen povezanosti (po njenem je prav povezanost bit, smisel in namen našega bivanja). Ko je ljudi spraševala o izkušnjah povezanosti, so ji veliko pripovedovali o občutkih, izkušnjah izključenosti. Ugotovila je, da je s temi občutki, izkušnjami zelo povezan občutek sramu, ki ga razloži preprosto kot strah pred izključitvijo: strah pred tem, da takšni kot smo v resnici (zato skušamo svoj pravi obraz pred drugimi skriti), nismo vredni povezanosti, pripadnosti. Sram je univerzalno čustvo, tisti, ki ga ne občutijo, niso sposobni občutiti niti empatije niti povezanosti. Če želimo uživati v občutkih povezanosti, pripadnosti se moramo razkriti, najprej sebi, nato pa tudi drugim, da nas vidijo takšne kot smo.

Brene razkrije, kaj je ugotovila v svoji raziskavi o povezanosti. Ugotovila je, da so se ljudje, ki so imeli globok občutek lastne vrednosti in močan občutek ljubljenosti in pripadnosti, razlikovali od tistih, ki so se borili, da bi imeli te občutke in so vedno dvomili ali so dovolj vredni, samo po tem, da so prvi verjeli, da so vredni ljubezni in pripadnosti. Nadalje je raziskala, katere skupne točke imajo ti ljudje - imenuje jih "wholehearted people":

• imeli so pogum, upali so si biti nepopolni (prvotni pomen angl. besede courage je »povedati zgodbo o sebi z vsem srcem«).
• bili so sočutni – znali so biti prijazni (sočutni) do sebe in do drugih,
• imeli so občutek povezanosti, ki je bil posledica pristnosti - odrekli so se ideji o tem, kakšni bi morali biti, da bi bili lahko to, kar v resnici so,
• sprejeli so svojo ranljivost – verjeli so, da je ranljivost nujna, da jih dela lepe. Objeti svojo ranljivost pomeni pripravljenost (pogum) vlagati v odnose, delo, čeprav ni nobenih zagotovil, da se bodo razvijali po naših željah.

V naši kulturi pa ranljivost ni dobrodošla, z njo se borimo, skušamo jo skriti, pretvarjamo se, da so stvari zagotovljene (če se nam zdi, da niso, se jim raje odpovemo, raje naredimo sami, kot prosimo za pomoč itd.). Težimo tudi k popolnosti, vse le zato, da se nam ni treba soočiti z lastno ranljivostjo. Strategij za to je veliko - od tega, da ta občutja enostavno "zamrznemo", utišamo in se pretvarjamo, da smo "močni" (in se zatekamo k različnim odvisnostim). Paradoks pa je, da ne moremo "zamrzniti" samo težkih čustev, zraven otopimo tudi za dobrodošla čustva, kot so veselje, hvaležnost, sreča ... Posledica tega je, da se počutimo nesrečni, brez smisla in seveda tudi ranljivi. Tako se začarani krog obrne.

Namesto tega Brene predlaga, da bi si dopustili, da nas (drugi in sami sebe) vidijo, takšne kot smo. Da sprejmemo svojo ranljivost in ljubimo s celim srcem, kljub temu, da ni nobenih zagotovil. Da se vadimo v občutenju hvaležnosti in veselja, ranljivost pa občutimo kot pristen dokaz tega, da smo živi. In na koncu – da verjamemo, da smo dovolj dobri! Ko ljudje to verjamemo, smo bolj prijazni do sebe in do okolice.

Po večkratnem ogledu njenega predavanja sem našla nove besede za občutja, ki jih želim čutiti namesto sramu in kazni (obupa). Ta občutja so VESELJE, HVALEŽNOST in VERA, DA SEM VREDNA POVEZANOSTI oz. PRIPADNOSTI. Veselje si predstavljam kot nekaj mehkega, radoživega in pisanega. Zato sem se odločila, da bom iz lepega, barvnega filca sešila ptičko (veselje) in drevo (hvaležnost). Občutenje povezanosti oz. pripadnosti je glede na zgoraj povedano povezano z odprtim srcem, sprejemanjem svoje ranljivosti, s pogumom biti to kar si, zato sem kot simbol tega izbrala srce (prav tako iz filca). Se že veselim šivanja:)) in udomačevanja novih občutij in besed, da se mi bodo prilegale, kot bi bile ustvarjene prav zame.

ps. za naslov obeh člankov me je navdihnil eden izmed sloganov na spletni strani Brene Brown shame.less – joy.full.