Resnični smo lepi

V zelo navdihujoči knjigi Daring greatly, Brene Brown (ki jo zelo, zelo priporočam), sem našla prekrasen odlomek iz otroške pravljice Žametni zajček ali kako igrače oživijo, ameriške avtorice Margery Williams*. Odlomek je del pogovora med dvema igračkama - med Žametnim zajčkom, ki si na moč želi, da bi postal Resničen, in med starim Krznenim Konjičkom, ki mu razkrije skrivnost "otroške čarovnije", ki navadne igrače spremeni v Resnične. Ker mi je bil zelo všeč, sem ga prepisala, morda bo "pogrel" srce tudi vam.

»Kaj je to RESNIČEN?« je nekega dne vprašal Zajček.

»Resničnega te ne naredijo,« je odvrnil Krzneni Konjiček. »To je nekaj, kar se ti zgodi. Kadar te ima otrok rad, res dolgo rad, ne samo takrat, ko se igra s tabo, ampak te ima RESNIČNO rad, potem postaneš Resničen.«

»A to boli?« je vprašal Zajček.

»Včasih,« je odgovoril Konjiček, ki ni nikdar lagal. »Ko si enkrat Resničen, ti za bolečino ni mar.«

»Ali se to zgodi hitro, ,« je vprašal Zajček, »a bolj počasi, postopoma?«

»Ne zgodi se naenkrat,« je odgovoril Krzneni Konjiček. »Za to, da postaneš Resničen, potrebuješ veliko časa. Igračam, ki se hitro zlomijo, ki imajo ostre robove, ali takim, ki jih je potrebno skrbno čuvati, se to ponavadi ne more zgoditi. Je že tako, ko enkrat postaneš Resničen, je tvoj kožušček že ves oguljen, tvoji sklepi zrahljani in tvoje oči, oh, te so se že zdavnaj odkotalile neznano kam. Ampak to sploh ni pomembno, kajti, ko si enkrat Resničen, ne moreš biti več grd, razen za tiste, ki ne razumejo.«

Kot pravi Brene Brown, je »biti resničen« v tem odlomku zelo blizu tistemu, kar ona imenuje "živeti z vsem srcem". Poleg tega pa nas, po njenem, opomni tudi na to, da veliko lažje postanemo Resnični, če smo ljubljeni. In ko postanemo Resnični, postanemo tudi resnično lepi.

* Žametnega zajčka lahko berete tudi v slovenščini in sicer v prevodu Maje Lavrač.

Sanje

Na mehko zaobljeni obali sinjega morja, v zavetju dehtečih borovcev, sem sanjala sanje, polne simbolike in topline.

Živela sem v skromni, a lepi stari hiši, polni topline in domačnosti. Kuhinja je bila ločena od dnevnega prostora, imela je star štedilnik in krušno peč. Sprehajala sem se po hiši, si jo ogledovala in jo občudovala, nenadoma pa sem se zavedla, da dobim obiske. Ob tem sem se počutila srečno vznemirjeno, a hkrati mirno: vse je ravno pravšnje (nisem se obremenjevala ali imam pospravljeno, če sem urejena in ali je vse na svojem mestu). In ste začele prihajati, ena za drugo ste kapljale v kuhinjo. Pozdravljale smo se, pripovedovale ste o tem, kako vam je uspelo priti, čeprav ste mislile, da ne boste mogle. Prinašale ste stvari, jih odvijale, se v kuhinji počutile zelo domače. Vladalo je praznično vzdušje, čeprav ni bil praznik, niti ni nihče praznoval rojstnega dne. Kuhinja je postajala vedno bolj polna, vedno bolj topla, kar žarela je od povezanosti in iskrivosti.

Spomnila sem se, kaj pa otroci? Pokukala sem v dnevno sobo – polno otrok, ki so se igrali, naši možje in partnerji pa pomenkovali. Vse je v redu, sem srečna pomislila. Prešinilo me je, nekaj bo treba skuhati. S to idejo v glavi sem se odpravila v kuhinjo. Tam pa že polno loncev, vse že vre, na mizi moka, valjar … se že vse dogaja! "Juhica se že kuha," ste mi zagotovile, "v pečici pa se pečejo slastni buhteljni, dovolj bo za vse." In smo naprej pletle naše pogovore, se smejale, ob tem še malo brkljale po kuhinji, brez vsakega napora in truda. Čutila sem da je vse ravno pravšnje, čutila sem pomirjenost in toplino, bila sem "doma". V teh lepih občutkih, so se moje sanje iztekle.

Besede, ki celijo rane

Pred dnevi sem naletela na pretresljiv francoski oglas proti telesnemu kaznovanju otrok. Oglas me je pritegnil, ker se tematike loteva na povsem drugačen način. Brez olepševanja prikaže kruto banalnost nasilja. Tisto kar ga dela presežnega pa je, da obenem v nas zbudi zavedanje o vzrokih, nas navda s sočutjem in nam pokaže pot iz začaranega kroga nasilja. Pogledala sem ga že nekajkrat in vsakič se me dotakne prav do srca in do solz.

 

Verjetno nas je veliko, ki smo v svojem otroštvu doživeli telesno kaznovanje s strani svojih staršev. Kot otroku se nam je zrušil svet, kot mladostniki smo si obljubili ali celo zaobljubili, da bomo drugačni. Boljši. Da svojih otrok ne bomo kaznovali na tako nasilen način. Ta sveta obljuba nam je bila v težkih trenutkih v uteho, pomenila nam je upanje na svetlo prihodnost. Sanje o tem, da bomo kot starši znali bolje ravnati kot naši starši, pa se nam v »odraslem« življenju lahko sesujejo v prah. Zgodi se nam celo, da nam iste sanje in upi na katerih smo gradili svoja pričakovanja o srečni družini, začnejo prinašati še hujšo bolečino kot je bila tista, ki smo jo doživeli kot zlorabljen otrok. 

 

Ko se odrasli zlorabljeni otroci znajdemo v podobni situaciji, kot smo jo doživeli kot otrok, se nam vsem sanjam in upom navkljub lahko zgodi, da se odzovemo podobno ali celo enako kot so se naši starši. Kako lahko pride do tega? Ker smo bili kot otroci zaradi nasilja travmatizirani, nimamo zavestnega dostopa (nadzora) do svojih čustev, še manj do reakcij, pa naj se še bolj trudimo. Zgodi se brez našega zavestnega privoljenja in ko se začne, se ne zmoremo ustaviti. Poti so utečene ... Sledijo strašni občutki krivde, samozavračanje, celo sovraštvo do sebe, obup. Vse to lahko privede v nov krog nasilja (do sebe in/ali drugih) in vzorci se prenašajo naprej.

Obstajajo pa tudi boljše poti. Izberemo jo, če se ne predamo utapljanju v občutkih krivde in strahovih. Izberemo jo, če v sebi poiščemo pogum in sprejmemo tisti del sebe, ki ga zavračamo in bi ga najrajši »odrezali«. Če ne zmoremo sami, si lahko poiščemo pomoč in podporo. Zdravega postavljanja mej ter iskanja olajšanja ter sprostitve, ko jo potrebujemo, se lahko naučimo.

Res je, bolečin, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, ne moremo zbrisati, dejanj ne popraviti, časa ne moremo zavrteti nazaj. Na srečo pa obstajajo dejanja in besede, ki lahko celijo rane. Dejanja kot so pogled poln sočutja, objem, besede "žal mi je" lahko spremenijo svet.

Ko prehodimo pot do sebe, ubesedimo svojo zgodbo in jo sprejmemo, nas čaka zadnja, najtežja naloga. Povedati svojo zgodbo. Zakaj je to tako pomembno? S tem, ko bomo povedali kaj se nam je zgodilo, bomo "stopili" delček ledenega molka, ki je hromil generacije in jih zaznamoval z bolečino. Morda bo naša zgodba spodbudila še koga, da stori podobno. 

Če svoje zgodbe še ne moremo povedati, jo lahko nosimo v srcu, dokler ne bomo prepričani, da jo želimo deliti. Za dejanja in besede, ki celijo rane, ni nikoli prepozno.

Štirideseta ...

... so tu in v meni še toliko želja! Imam še dovolj časa, da jih uresničim? Prijateljica me je spomnila na krasno Pavčkovo pesem, ki me je pobožala in pomirila.






   
ŽELJE 
 

Če si močno želiš,

se ti vse uresniči:

v stolpnico, kjer živiš,

pridejo k tebi cvrkutat  ptiči,

 

pride s poljane drevo,

pride iz bajk dobra vila.

Če si želiš močno,

ti je usoda mila.

 

Če pa ničesar si ne želiš,

če si izgubil želje in sebe,

pride hudobna miš

in te s kremplji ogrebe. 

(Tone Pavček) 

Sladko presenečenje

Bil je eden tistih trenutkov. Tistih, ko čisto nepričakovano doživiš nekaj, kar se te s svojo lepoto tako globoko dotakne, da za nekaj časa pozabiš na vse tegobe vsakdanjega življenja. In se kot majhen otrok čudiš Lepoti, ki te obdaja. Eden tistih trenutkov, ko čutiš, da si na pravem mestu, v pravem trenutku, brez najmanjšega truda. In eden tistih trenutkov, ko se lahko prepustiš in postajaš eno z razkošjem trenutka, ki ti je podarjen. Sladko, sladko presenečenje!

Tak trenutek sem doživela med potepanjem po Zagrebu. Med ogledovanjem Gornjega gradu smo zavili tudi v Markovo cerkev. Samo pokukamo, smo si rekli. A smo ostali precej dlje. Najprej nas je pritegnila elegantna notranjost, brez odvečnega okrasja, z mogočnimi a prizemljenimi oboki, vsa v zemeljskih barvah. Čeprav je bila cerkev večkrat preurejena, je obdržala meni tako ljubi gotski pečat. Skrivnostno temačnost, ki lahko deluje malo tesnobno, presegajo čudovita okna, ki se s svojimi značilnimi loki dvigajo visoko proti nebu, odpirajo tako prostor kot misli in s svojimi živobarvni vitraži simbolizirajo (za človeka) tako potrebno upanje in veselje.

Usedli smo se in opazili, da je v cerkvi živahno dogajanje – v sprednjem delu je kar mrgolelo različnih glasbenikov, ki so se očitno pripravljali na koncert ali vajo. Hitro smo se sporazumeli, da počakamo in vidimo kaj bo. Glasbeniki so že uglaševali svoje inštrumente, vadili, vmes sproščeno klepetali. Prihajali so novi in novi člani orkestra, odlagali svoje stvari in se pridružili uglaševanju. Nam pa se ni nikamor mudilo in smo lahko ta prijetni glasbeni vrvež opazovali in se prepuščali ugibanju o tem, kaj bo sledilo. Prihajali so še pevci in pevke, šelesteli so z notnim papirjem, se pozdravljali in se počasi postavljali v zbor. Nazadnje je svoje mesto zasedel še dirigent in začelo se je. Glasba je presegla vsa naša pričakovanja! Dobesedno nas je prikovala na sedeže in od njene silovitosti smo skoraj pozabili dihati. Vse skupaj – lepota glasbe in ambienta, sta nas popolnoma navdušila. Še otroci so z odprtimi usti obsedeli na svojih sedežih. Bil je eden tistih trenutkov, ko se čas ustavi in se zdi, da trenutek kar traja in traja. 

Odhajali smo kot prerojeni, polni lepih občutkov, glasbe in hvaležnosti za tako nepričakovano darilo. 

ps Ko sem doma pobrskala po internetu, sem ugotovila, da smo poslušali vajo simfoničnega orkestra in zbora hrvaške TV, za koncert v okviru Festivala sv. Marka.

Zgodba o zgodbi

Radi prisluhnete zanimivi zgodbi? Ste se kdaj, ko vas je zajel vihar čustev, usedli za računalnik in jih prelili na papir v obliki zgodbe? Ste med tistimi, ki svoja doživetja, občutke, misli vsak dan zapisujete? Kaj je boljšega, ko lahko ob kavici, svoji sorodni duši poveste, kaj se vam je zgodilo? In ko odhajte domov se vam zdi, da so vam po tem pogovoru stvari bolj razumljive in tudi pri srcu vam je nekako lažje? 

 

Razlago o tem, zakaj je pripovedovanje ali zapisovanje svoje zgodbe tako zdravilno, sem našla v zanimivi knjigi Celostni razvoj otroških možganov (Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson). Knjiga prinaša 12 revolucionarnih metod, s katerimi lahko spodbujamo razvoj otroških možganov. Čeprav se tematika prvenstveno posveča razvoju otroških možganov, se lahko iz knjige marsikaj naučimo tudi odrasli, še posebej, če smo bili v našem otroštvu in mladosti prikrajšani za tak celostni pristop;)

Ena od metod, ki jo opisujeta avtorja je tudi Obvladovanje burnih čustev s pripovedovanjem zgodb. Na kratko bi jo lahko opisala takole - ko zmoremo o lastni težavni izkušnji povedati zgodbo (ko se naša desna možganska polovica, ki predeluje naša čustva in avtobiografske spomine, poveže z levo, ki ta občutja in spomine osmišlja), se začne proces okrevanja. »Da povemo zgodbo, ki je smiselna, mora leva polovica možganov spraviti stvari v red s pomočjo možganov in logike. Desna polovica možganov prispeva telesna občutja, surova čustva in osebne spomine, tako da lahko uzremo celotno sliko in ubesedimo svojo izkušnjo. To je znanstvena razlaga, zakaj sta pisanja dnevnika in pogovor o težavnem dogodku tako tako učinkovita in nam pomagata okrevati. V bistvu raziskave kažejo, da že samo poimenovanje tega, kar čutimo, umirja aktivnost desne polovice možganov.« (str. 40)

Avtorja priporočata, da otroke spodbujamo k pripovedovanje svoje zgodbe, tako o vsakdanjih kot o težkih izkušnjah, saj jim to pomaga k razumevanju lastnih čustev in dogodkov v življenju. Ker majhni otroci tega še niso vešči, jim moramo pri tem pomagati tako, da jim sprva pripovedujemo mi (spomnim se učinkovitosti zgodbe, ki smo jo pripovedovali  hčerki ob "izgubi" dude).

 

Tudi za nas odrasle je sestavljanje in pripovedovanje lastnih zgodb lahko zelo dobrodošel način soočanja z raznovrstnimi izkušnjami našega življenja. In kakšna je tvoja zgodba?

Glasba srca

V teh dneh razmišljam, kdaj  (ob katerih stvareh, dogodkih, ljudeh) začutim, da mi je "toplo pri srcu" oziroma da mi srce kar "zaigra". K temu me je spodbudilo sredino predavanje Alenke Rebula Srce: sedež modrosti in dobrih odločitev. Predavanje je bilo prisrčno (ob njem in po njem sem se še dolgo počutila prebujeno, živo, veselo), in kot vsa Alenkina predavanja izredno bogato. Nekaj misli sem si uspela zapisati ...

Srce ima v telesu kraljevsko funkcijo in ni le organ, mišica, črpalka. Je nekakšna »centrala« našega telesa (neke vrste notranja inteligenca). Nekatera ljudstva še verjamejo, da ljudje mislimo s srcem. Telo in srce sta v službi naših resničnih potreb – ne samo preživeti, ampak živeti čim bolje. Vse kar doživljamo s čutili, doživlja tudi tudi naše srce – kar nas navduši, gane, pretrese – vse to srce poživlja. Ko se pa bojimo čutiti, ko so nekateri občutki vir sramu ali pa nezaželeni (pristni občutki, otroški, naravni), ko v našem življenju ni ničesar več, kar nas budi, pretresa v globino, prebuja – takrat srce zastaja. Občutkov, ki hranijo naše srce, ni moč kupiti.

V naši kulturi znamo sebi in drugim dobro prikriti, kaj čutimo v srcu. Prisluhniti srcu pomeni prisluhniti svojim globokim potrebam – pomeni si vzeti »SEBE K SRCU«. V srcu sta doma veselje in strah. Zelo veseli ljudje so lahko tudi zelo pogumni, levjesrčni.

Za stik s svojim srcem se lahko vprašamo, ali čutimo, da nam da naše srce pristanek na stvari, ki jih delamo, saj srce želi delati stvari z veseljem. Začutimo lahko tudi, ali nam je nekdo »pri srcu« ali ne. Kadar začutimo srce in se po njem ravnamo, lahko z močjo svojega srca dojamemo tudi srce drugega.

Moj seznam stvari, ob katerih čutim, da mi zaigra srce:

• ko se srečam in družim s svojimi dragimi, prijatelji in sorodnimi dušami
• razigranost z otroki, vrtenje
• morje (v vseh letnih časih in delih dneva)
• Baška in planina Mesec
• vonj in pogled na borovčke
• cvetoča pomlad (polja regratov, sadno drevje v cvetenju)
• prvi vonj po topli zemlji po dolgi zimi
• sončno jutro
• narava v zlatih jesenskih barvah
• hoja po šumečem jesenskem listju
• nabiranje gob in hoja po gozdu
• ko opazujem ali sem del pristnih, prisrčnih odnosov med ljudmi
• ko opazujem ples ali sama plešem
• dobra glasba
• dobra in privlačna hrana
• ob občutku, da imam na voljo veliko časa
• ob crkljanju in gledanju v oči
• poletni travnik v vsem svojem razkošju z metuljčki, čebelicami
• potoček v gozdu
• mavrica
• lahna osvežilna poletna ploha
• ko preberem, slišim dobro pesem ali misel
• globok pogovor
• ko pomislim ali grem na dobro delavnico ali predavanje
• ko ustvarjam
• ko dobim navdih in ga lahko prelijem na papir
• ko začutim svobodo telesa
• dober film, predstava
• ko začutim svoje telo v gibanju (kako paše!)
• lepe barve in tkanine
• ko mi uspe, kar delam s srcem
• vonj po mamini orehovi potici za božič
• božič
• pripravljanje novih jedi
• divja lepota rek in jezer
• prijetna presenečenja
• vonj po novih knjigah
• ko raziskujem človeške usode, življenja
• dober humor
• kako zadovoljno zdrsnem v spanec po izpolnjenem dnevu
• ležanje na travi in opazovanje oblakov in modrega neba
• opazovanje lepot narave
• ko naredim ali opazim kakšno prijazno, dobro dejanje
• potovanje v nove kraje
• ko začutim pristno naklonjenost
• lepa fotografija ali slika.