Sprejemanje

Bolje ne bo nikoli

"Bolje ne bo nikoli," je zame skoraj bogokletna misel, ki me je prešinila nekaj dni nazaj. Spomnila sem se istoimenskega filma, z Jackom Nicholsonom in Helen Hunt v glavnih vlogah. Naslov sem takrat dojemala kot precej pesimističen ... no, do zdaj. Velike spremembe v katerih sem se znašla v zadnjem letu, so me pripeljale do tega, da ta naslov - to besedno zvezo, zdaj razumem precej drugače - kot vir moči, ki izhaja iz zavedanja oziroma stika s sedanjim trenutkom.

Upanje, da bo nekoč bolje, da se bodo stvari izboljšale in da mi bo lažje, kot mi je bilo v danem trenutku, je bilo zame vedno pomembna opora, da sem šla lažje skozi težke čase. Lahko bi rekla, da mi je optimizem pomagal naprej, a ugotavljam, da ima to upanje zanko, v katero sem se ujela ničkolikokrat, a mi je šele zdaj postala razvidna. Naj razložim.

"Ko bo ..., bom ..."

Ko sem imela majhne otroke, sem se morala odpovedati mnogim stvarem, ki sem jih zelo pogrešala. Na primer to, da sem naspana, da lahko pojem kosilo v miru ali pa imam čas, ko me nihče ne potrebuje in sem za svet nevidna. Tolažila sem se, da bo bolje takoj, ko hčeri malo zrasteta. In sem za nedoločen čas odložila nekatere svoje potrebe in želje. No, kasneje sem ugotovila, da sem imela pravzaprav takrat, ko sta bili hčeri majhni, začuda:)) več časa kot kasneje oz., da tisti boljši časi nekako niso prišli:).

Ali pa ko se zaradi službenih obveznosti odrečem spanju, redni prehrani, gibanju, druženju ... tudi takrat si prigovarjam - samo še ta projekt zaključim, pa tole napišem, popravim, ustvarim ... pa bo bolje in bom imela spet čas tudi za to, kar potrebujem in si želim. 

Seveda se zaradi odrekanja mnogim mojim temeljnim potrebam pogosto počutim jezno, žalostno, zagrenjeno, utrujeno ... diham "na škrge" in sanjam čase, ko bo bolje in bom spet polna energije in veselja do življenja.

In res, potem ti težko pričakovani "boljši časi"  pridejo - a žal so večinoma precej (pre)kratki. Morda je to vikend, prazniki, kak dan med tednom, ko mi odpade kakšna obveznost, dopust ... Takrat se nadiham, napolnim si baterije in si privoščim kaj za dušo. A ugotavljam, da ti trenutki pridejo premalokrat, da bi lahko zapolnili strašno lakoto, ki je nastala v njihovi odsotnosti. Včasih se mi zdi, da "dobri časi" v bistvu ne pridejo zares, ampak so kot nekakšne sanje, za katere, ko minejo, ne vem točno, ali sem jih le sanjala ali so bile resnične:)).

Ure, ko smo lahko cele in poskrbimo zase, za svoje potrebe in tudi nekaj svojih želja, so žal vse bolj skopo odmerjene. To je žalostno dejstvo. K temu veliko prispeva povsod prisoten pritisk sodobnega načina življenja, pa tudi privzgojeni notranji priganjalci, ki nas vseskozi prepričujejo, kaj vse je res nujno postoriti, da si bomo "boljše čase" sploh zaslužile! Dobri časi se nam tako vse bolj odmikajo nekam v prihodnost in počasi postajajo le še pobožne sanje.

Zato sem se odločila, da bolje kot danes, ne bo nikoli:)). Pa to ni resignirana odločitev, ampak zavedanje, da moja resnična moč izhaja iz sedanjega trenutka. Ne bom več čakala na vikend, dopust, praznike, da otroci zrastejo, da postanem bolj to in ono .... Prav danes si bom, ne glede na to, kako naporno je in kako mi primanjkuje časa, srčno prizadevala, da naredim nekaj zase. Nekaj, kar me bo nahranilo, osrečilo, poživilo ... nekaj, kar me že dolgo vztrajno kliče.

Kaj pa vi, kaj bi si privoščile, če bolje kot danes ne bi bilo nikoli?

Objeti polnost življenja

 Že kar nekaj let si želim, da bi se naučila sprejeti in objeti vse, kar se dogaja v meni - vse misli in občutke, ki se mi porajajo, ne glede na to, kakšni so. In si dopustiti, da v polnosti in brez strahu občutim tako žalost kot veselje, ter se ne obsojam za misli, dvome, kritike ali potrebe, ki so del mene.

To mi je že od nekdaj zelo težko. Ko nekaj občutim, se v meni vsakič sproži nekakšen privzgojen refleks in začnem vrednotiti ali je to čustvo dobro, slabo, potrebno, nepotrebno. Tu se ocenjevanje ne ustavi - vrednotim tudi sebe v teh občutjih - npr. ne bodi žalostna, ker žalostnih ljudi nihče ne mara ali jeziti se ni zdravo ipd. Podobno je z mislimi, na primer, če ne morem razmišljati pozitivno, se za to obsojam. Seveda to pomeni, da nekatera moja čustva, misli, ne dobijo prostora. Da nečutenje vodi v otopelost, sem se naučila že pri Brene Brown, nisem pa se zavedala, da prekinjanje stika s svojimi čustvi vodi tudi v prekinjanje stika s svojimi najglobljimi potrebami. 

Pomemben uvid na tem področju sem doživela, ko sem se lani udeležila seminarja Nenasilna komunikacija, ki sta ga vodila Robert Kržišnik in Marjeta Novak. V dveh dneh smo spoznali le delček kompleksnega tridelnega koncepta Nenasilne komunikacije (NVC - Nonviolent Communication), katerega avtor je dr. Marshall Rosenberg. Najbolj me je navdihnila tista tretjina tega koncepta, ki nosi naslov SAMOEMPATIJA in vaja, ki se imenuje Štirje stoli.

Pomembnost samoempatije

Vaja se sicer  uporablja kot način vživljanja v drugega oz. kot notranja priprava na soočanje z izzivalno situacijo. Je eden izmed načinov, kako lahko presežemo avtomatski odziv na zunanji dražljaj (pobegni, bori se, zamrzni) in skušamo bolj zavestno delovati. Ena izmed ključnih stopenj v tem procesu je, da pridemo v stik s svojimi občutki in potrebami (kar se zgodi na t.i. tretjem stolu). In prav tu se zgodi čarovnija, ki me je navdušila.


Z presedanjem z enega stola na drugega smo ozavestili proces, ki se zgodi v nas v situaciji, ko smo čustveno izzvani. Na prvem stolu smo morali izreči vse kritične, nesramne misli o povzročitelju naše frustracije, na drugem stolu smo izrekli vse, kar si v tej situaciji slabega mislimo o sebi. Na tretjem stolu pa je sledil obrat k sebi. Po vdihu in štetju do deset, smo se skušali "resetirati" in se povezati s seboj. Poslušali smo svoje telesne občutke in dihali. Glavno vprašanje je bilo: Kako se počutim v tej situaciji? Skušali smo prisluhniti in zaznati svoje potrebe in vrednote, ki so nam pomembne in se skrivajo pod čustvi. 

Kaj čutim, kaj potrebujem?

Pogosto se zavedamo, kaj nam je v določeni situaciji pomembno, kaj potrebujemo, vendar se prestrašimo krivimo ali obsojamo, ker te naše potrebe očitno niso izpolnjene in lahko se nam zgodi, da se spet znajdemo na 1. stolu. Tu nam je na pomoč priskočila voditeljica delavnice, ki nam je svetovala, da obstanemo s svojo potrebo, dihamo in jo skušamo brez obsojanja občutiti, objeti in  vse občutke, ki se porajajo z njo. Lahko se spomnimo tudi trenutka (pa naj bo še tako daleč) ko je bila ta naša potreba izpolnjena in vztrajamo v tem občutku toliko časa, kolikor potrebujemo. Šele nato se lahko premaknemo na 4. stol, saj smo v procesu pridobili sposobnost, da se sploh lahko vživimo v potrebe in občutke drugega.

Kar me je navdušilo je bila misel, da se ne obsojamo, ne kritiziramo in ne prestrašimo občutkov, ampak jih objamemo in sprejmemo kot del najbolj živega dela v nas, kot del življenja. Šele na ta način lahko pridemo s stik s svojimi potrebami. Ozavestila sem tudi, kako pomembno je, da se za te potrebe ne obsojamo, ne krivimo ali podoživljamo trenutke, ko ni bila izpolnjena, ampak da dihamo z njo in jo objamemo kot svojega otroka. 

Pot do sebe je tudi pot do drugih

Vsa naša občutja, potrebe, ne glede na to kakšni so, so izraz - manifestacija polnosti življenja v nas. Šele, ko smo v stiku s svojimi potrebami in zmožni občutiti empatijo do sebe, smo lahko empatični tudi do drugih. Pot do dobre komunikacije in odnosov vodi torej "preko" dobre komunikacije s seboj oziroma sposobnosti vživljanja v lastna čustva in potrebe.

Kadar me prime, da bi se obsojala za svoje občutke, misli ali potrebe, mi pomaga, 
da si nežno rečem: "Objemam polnost življenja v sebi."

Klub nepopolnih mam:)

Ana Pavec, moja ustvarjalna sestra, prijateljica, mamica petih otrok, prevajalka, doula, blagornica, vizonarka, ki me že leta navdihuje s svojo ustvarjalnostjo in predanostjo svojemu poslanstvu, me je prosila naj vas povabim v njen spletni klub S teboj sem. Rada bi vam napisala, zakaj se mi zdi pomembno in naravnost osrečujoče, da taki klubi obstajajo.

Anina spletna stran S teboj sem, je bila vrsto let vir navdiha in informacij za mnoge izmed nas, ki smo v pred- in po- porodnem obdobju, iskale nekaj več. Začutile smo potrebo, da postanemo mame, ne samo svojim otrokom, ampak tudi sebi! Lani je Ana različne vsebine, ki so bile prej dostopne na spletni strani, združila v zanimiv klub oziroma spletno skupnost S teboj sem, ki svoje članice razvaja z bogatimi vsebinami kot so dnevne spodbude, spletni seminarji, intervjuji in video knjižni namigi o vrsti tematik, ki so blizu ženskam, ki želijo živeti bolj polno življenje v različnih obdobjih življenja oziroma materinstva. 

Sama vidim svoje materinstvo kot neke vrsto iniciacijo oziroma prehod v drugačen, nov način bivanja, kot proces, ki me je vodil k mojemu najglobljemu bistvu. Ta - duhovni vidik materinstva, je največkrat spregledan, o njem ne izvemo na predporodnih tečajih, pri ginekologu ali v medijih ... Z vsemi vprašanji, pastmi in dvomi tega obdobja največkrat ostanemo same ... O čem govorim?

Kako (z)raste mama

Čez dober mesec in pol bo minilo 10 let odkar sem postala mama. Koliko se je v teh letih spremenilo! Iz male štručke je zrasla nadebudna četrtošolka, ki ji sledi in jo občuduje drugošolka ... Spremenila pa sem se seveda tudi jaz. V teh letih sem prehodila zelo pestro pot. Pot preizkušenj in notranjega zorenja - pot od negotove mlade mamice do ženske, ki goji vero vase in se trudi biti dobra mama tudi sami sebi.

Spomnim se občutkov, ko sva s hčerko prišli domov iz porodnišnice. Koliko vprašanj mi je rojilo po glavi! Ali bom znala in zmogla? Kako nama bo šlo?

V meni se je poleg veselja mešalo mnogo občutkov. Čutila sem negotovost in strah. Strah, ki je bil včasih tako velik, da je včasih skoraj zasenčil veselje, ki sem ga čutila ob mali dojenčici.

Iskanje svoje poti

Spominjam se, da sem se pogosto počutila dobesedno zasuto s poplavo informacij v zvezi z dobrobitjo otroka. Napotki in nasveti, ki sem jih poslušala, so si pogosto nasprotovali in se izključevali - kar je bilo dobro včeraj, recimo, danes niso več priporočali, in tako naprej … Skušala sem iskati svojo pot, a bila sem preveč obremenjena s pričakovanji in predstavami o tem, kakšna mama bi morala biti.

Moje predstave o materinstvu so bile zelo idealizirane in velikokrat sem se obremenjevala s tem, da bi morala biti boljša mama kot sem.

Občutki krivde, da bi morala narediti več, bolje, drugače, so bil del mojega vsakdana. Počutila sem se ujeto in nemočno. Nisem vedela, kaj naj izberem, kaj pravzaprav hočem …

Danes vem, da nisem znala razlikovati med tem, kakšna mama si želim biti in kakšna mama sem mislila, da bi morala biti. V meni se je vse mešalo in zdelo se mi je, da sem na nekakšni tekmi, kjer si moram prizadevati, da čim bolje izpolnim svojo vlogo in svoja pričakovanja.

Nepopolna mama

Nobena vloga ni bolj idealizirana in obremenjena z visokimi pričakovanji, kot vloga mame. Mnoge ženske se znajdemo ujete med lastnimi predstavami o tem, kakšna naj bi bila dobra mama in med pričakovanji in zahtevami, ki jih pred nas postavlja družba. Kaj hitro se nam lahko zgodi, da v tej zmedi izgubimo stik s sabo, svojimi potrebami in željami. To se od nas v bistvu skoraj pričakuje. A v resnici nas izkušnja materinstva kliče povsem v drugo smer – k odkrivanju sebe, svojih želja, potreb in poslanstva.

Preden sem postala mama, sem imela izredno ustvarjalno obdobje. Bila sem aktivna v večih društvih, prevzemala sem dodatne projekte v službi. Ko sem se vrnila s porodniške, sem pričakovala od sebe, da bom delala vsaj tako kot prej. Saj veste, otroci niso ovira! Želela sem si potrditve na svojem poklicnem področju. Nisem si dovolila, nisem začutila, da je čas, da začnem delati stvari, živeti drugače. To je bil čas, ko sem se vse bolj oddaljevala od sebe. Telo me je na vse mogoče načine opozarjalo, da pretiravam. A ga nisem poslušala, ni bilo časa in ni bilo pomembno.

Občutila sem veliko razliko med obdobjem nosečnosti in po porodu. Če sem imela med nosečnostjo prvič v življenju občutek, da mi je dopuščeno, da se oziram na svoje počutje in potrebe in živim iz njih, me je po rojstvu dohitela »realnost«.

Kot mama sem "morala" (in tudi pričakovala od sebe) poskrbeti predvsem za počutje in potrebe svoje družine, sebe pa za nedoločen čas spet postaviti na stranski tir.

Razkorak med med tem, kar sem čutila v sebi in tem, kako sem delovala je bil velik. Pogosto sem se počutila žalostno, nemočno, brez prave energije za premik stvari, ki sem jih želela spremeniti … To je bilo težko obdobje. Obdobje iskanja, mnogih vprašanj, vrtenja v krogu … Dokler nisem našla Knjige Blagor ženskam, Alenke Rebula, začela obiskovati Blagornice in odkrila spletne strani, kjer sem lahko dobila podporo, navdih, spodbudo, da premaknem stvari v želeno smer. Ena izmed takih strani je bila tudi stran S teboj sem.

Kdo sem, kaj želim?

Ko danes gledam nazaj, sem prepričana, da me je prav materinstvo  spodbudilo, da začnem iskati svojo pot in vero vase. Sčasoma sem ugotovila, da moram, če želim biti dovolj dobra mama, najprej ugotoviti, kdo sem, kaj mi je pomembno in kakšna je moja pot. Le tako sem lahko postala »odporna« na lastna nerealna pričakovanja in na pretirane zahteve družbe. In spet zadihala svobodno. In zaživela, ne več po pričakovanjih in lastnih otroških predstavah, ampak po svoji meri. Iz srca.

Postati mama sama sebi

Moja zgodba je verjetno podobna mnogim ženskim zgodbam. Ko ženske postajamo mame svojim otrokom, pogosto začutimo močno hrepenenje, da bi se naučile biti mame tudi same sebi. 

Ali kot pravi Ana - začutimo hrepenenje, da bi znale biti mame tudi svojim sanjam:).

To je nekaj, česar se moramo mnoge ženske šele naučiti. Vesela sem, da obstajajo spletni klubi, kot je klub S teboj sem, saj ženskam v različnih obdobjih nudi spodbudo, nežne besede in koristne informacije, ki nam olajšajo izzive posameznega življenjskega obdobja oz. materinstva. Vemo, kako prav nam pridejo spodbudne besede, tolažba, podpora in prave informacije v pravem trenutku!

Skoraj gotovo bi lahko po svoji začrtani poti hodile tudi same, a ob Anini podpori in v družbi drugih žensk v klubu, je to veliko bolj zanimivo, navdihujoče in zabavno:)). Torej, drage moje, toplo vabljene, da se nam pridružite!

Molitev za blagostanje

Včasih se počutimo, kot da gre vse lepo in dobro mimo nas in čeprav je skoraj na dosegu naše roke, se ga ne moremo dotakniti, še manj užiti. Občutek pomanjkanja oz. uboštva, ki lahko izvira iz preteklosti ali sedanjosti, nas lahko popolnoma prevzame in nam povzroči veliko nepotrebnega trpljenja. V takih primerih si lahko pomagamo z besedami drage Alenke Rebula, ki v odličnem članku  Obdarjeni ali ubogi?, piše o tem, kako pomembno je, da se zavestno odpiramo občutku obdarovanosti, obilja in hvaležnosti. Sama njene blagor besede uporabljam kot nekakšno molitev/mantro za blagostanje, v trenutkih, ko mi je težko najti te občutke v sebi. Morda pride prav tudi vam:).


"Hvala življenje, da sem preživela, 
rešila svoje bitje 
in našla toliko dobrih ljudi, 
ki so mi podali roko. 

Ponosna sem nase, 
ker je vse to tudi moja zasluga, 
še želim iti naprej, 
užiti še kaj lepega vsak dan, 
vse dobro videti in čutiti 
ter srčno deliti, kar imam.

Še želim prejemati, 
še si želim darov kot otrok,
da bi se vse dobro v meni množilo in večalo.
Hvala življenju in stvarstvu, 
da lahko ustvarjam
in da sem iz doline smrti prišla na svetlo,
kjer vse še raste in žari
pred mojimi očmi."

«Hvala, življenje, še naprej mi pomagaj! 
Še kaj lepega mi prinesi, ker je vse, 
kar mi daješ, tako velik dar, 
ki me tolaži in podpira. 
Naj bo vsak dan lep, 
in rada bi še kakšno veselje, 
še kakšno srečanje,
še kaj živega in ljubečega. 
Naj še kaj dam, naj še kaj dobim ...«

Alenka Rebula, Obdarjeni ali ubogi?

Manifesto pogumnih

Kar nekaj časa sva potovali skupaj, jaz in knjiga Rising strong, ameriške raziskovalke in pripovedovalke, Brene Brown. Celo poletje. Bilo je to čudovito, bogato potovanje, polno učenja in aha trenutkov. Saj ne, da bi ga bilo že konec. Zdaj bo prebrano odzvanjalo v meni in nekatere misli se bodo za stalno naselile v meni. Prelile so se v moje srce in v moje življenje. 

Brene je na koncu knjige zapisala poseben manifest, v katerem so povzete glavne misli knjige. Imenovala ga je Manifesto of the brave and brokenhearted.
Ker je neverjeten, bi ga rada delila z vami.

Manifesto of the brave and brokenhearted (Brene Brown)

There is no greater threat to the critics and cynics
and fearmongers
Than those of us who are willing to fall
Because we have learned how to rise

With skinned knees and bruised hearts;
We choose owning our stories of struggle,
over hiding, over hustling, over pretending.

When we deny our stories, they define us.
When we run from struggle, we are never free.
So we turn toward truth and look it in the eye.

We will not be characters in our stories.
Not villains, not victims, not even heroes.

We are the authors of our lives.
We write our own daring endings.

We craft love from heartbreak,
Compassion from shame,
Grace from disappointment,
Courage from failure.

Showing up is our power.
Story is our way home.
Truth is our song.
We are the brave and brokenhearted.
We are rising strong.

Hvalnica šibkosti

Le malo je knjig, ki bi tako prijetno vznemirile moje možgančke, obenem pa bi se me dotaknile naravnost v srce. Knjiga Alexandra Jolliena, Hvalnica šibkosti, je preplet sijajnih filozofskih (za)misli in neverjetne srčnosti, poguma in ranljivosti. Ko sem jo prebrala, me je spreletela otročja želja, da bi jo kar pojedla, če bi s tem lahko použila vso modrost, pogum in lepoto, ki se skriva v njej:))

Pritegnil me je že naslov – Hvalnica šibkosti, ki se zdi v tem svetu, ki vse stavi le na moč, prav predrzen:), če ne celo heretičen. Šibkost velja v našem svetu za nekaj kar ni dobro, kar je definitivno nekaj stopničk nižje od od moči in tisti, ki je šibek, si zasluži kvečjemu naše usmiljenje in zaščito. Nikakor pa ne spoštovanja ali občutka enakosti … Vzgojeni smo tako, da moramo skrivati svoje šibkosti (slabosti), težko jih sprejmemo in še težje sprejmemo sebe v nemoči. Šibkost je nekakšna grda bolezen, ki se ji je treba na vsak način izogniti, vsaj na zunaj. Sicer ni smrtna, a če jo enkrat dobiš, si zaznamovan. Še celo več – gre za nalezljivo bolezen, zato ni dobro, da se družimo s tistimi, ki jih družba ali mi sami ocenimo, da so šibki.

Brene Brown me je naučila ravno obratno. Bolj kot se trudimo skrivati svoje šibkosti, svoje rane, svoje napake, bolj označujejo naše življenje. Šele ko jih sprejmemo, ko postanejo del naše zgodbe, se lahko, kot pravi Brene: » ... dvignemo po naših padcih, premagamo naše napake in soočimo s trpljenjem na način, ki prinaša več modrosti in levjesrčnosti.«

Zdi se mi, da je avtorju knjige, Alexandru Jollienu, ki se je rodil s cerebralno paralizo in je sedemnajst let živel v zavodu za prizadete, to popolnoma uspelo. Zaradi njegove prizadetosti, so mu v zavodu namenili, da bo celo življenje sestavljal škatle za cigare, a se je kljub nasprotovanju in mnogim oviram odločil za povsem nepričakovano pot. Zapustil je zavod, opravil maturo in se vpisal na študij filozofije, ki ga je tudi končal. Kasneje se je tudi poročil in ima tri otroke. Filozofija in pisanje (in tudi pričujoča knjiga) so pravzaprav način, strategija, življenjska drža, s katerimi je uspel sprejeti in presegati svojo zgodbo - »tragično bivanjsko situacijo«, življenjske rane in neznosno ukleščenost v podobo »prizadetosti« in, kot pravi sam - najti v njej veselje, mir in najvišjo dobrino.

Učitelji nepremagljivega veselja

Knjiga me navdušila s svojim humorjem in veseljem, ki se izraža med njenimi vrsticami, čeprav nosijo težko zgodbo. Alexandre pravi, da so njegovi največji učitelji slabotni in ovirani, s katerimi je preživel svoje otroštvo in del mladosti. »V teh skrivenčenih telesih in ranjenih dušah sem odkril nepremagljivo veselje, kateremu sem posvetil svoje življenje, ki ga vse manj iščem, ker je nenehno pred nami, ki globoko v nas že kraljuje,« zapiše in doda, da je knjiga tudi skromen poskus pokazati, kaj so mu prinesle in dale izredno slabotne osebe.

Dotaknila se me je še ena stvar – Alexandre v knjigi večkrat omeni t. i. terapevtsko distanco, ki so jo uporabljali terapevti in učitelji v zavodu. Pravi, da distanca, kadar ni naravna in prožna, izhaja iz slabega ravnanja. Mislim, da je te distance danes v našem svetu še vedno preveč – med zdravniki in pacienti, med učitelji in učenci itd. in da se premalo zavedamo, kako poškoduje tistega, do katerega jo vzpostavimo. Knjiga bi morala biti obvezno branje za vse, ki delajo z ljudmi, ki so zaradi različnih razlogov, v poziciji šibkosti.

»Postani to, kar si«

V drugem delu knjige nam avtor predstavi nekaj duhovnih vaj oz. farmakopej, kot jih imenuje (farmakopeja izhaja iz gr. besede pharmakon, ki pomeni zdravilo) in so orisane v 21 kratkih, a sijajnih filozofskih sestavkih: »V pričujoči knjigi oziroma zgoščenki želim narediti veselo in sproščeno raziskavo ter skozi njo najti nekaj poti, po katerih lahko dosežemo najglobje dno ter se popolnoma prepustimo bivanju .« Verjame, da je vsa modrost, ki jo moramo spoznati, že v nas, čisto na dnu pred nami, v srčiki našega srca. Se strinjam!

Te vaje oz. sestavki so me povsem navdušili, saj so polni modrih misli, ki so povezane z izkušnjami in duhovno prakso, ki jo je avtor preizkušal na svoji poti. Začutila sem, kako zelo dragocene so tudi zame in sem jih zato kar nekaj zapisala. Hvaležno jih delim tudi z vami:)) Seveda pa najbolj priporočam, da knjigo kar preberete. Je vredno.

Predajanje

»Sprejemanje predpostavlja neki jaz, ki sprejema. Vendar jaz v tej zgodbi nima mesta. Nekega dne sem dojel, da je jaz programiran za to, da ne sprejme. Gre torej bolj za predajanje »pustiti biti« kot za sprejeti. Sprejemanje jazu predstavlja samo dodatno nalogo. »Moraš sprejeti« - ta velelnik zahteva napor. Stavek iz Diamantne sutre, ki sem ga navedel, se v Budovih besedah nenehno ponavlja in bi ga lahko povzeli takole: »Buda ni Buda, zato ga imenujem Buda.« To je vaja, ki osvobaja pred fiksacijo.«

Brezpogojna ljubezen

»Nekega dne sem doumel, da moram to dobrohotno in brezpogojno ljubezen gojiti do lastnega bivanja in do lastnega telesa. Stal sem na neki postaji in kdo bi vedel, zakaj sem bil prav tistega dne bolj občutljiv do drugih kot ponavadi. Sram me je bilo svojega telesa. Vzel sem telefon in poklical brata Beneditka, da bi mu povedal, kako slabo se počutim, kako si želim, da bi bil lep, športen in mišičast fant, brez kakršnih koli težav. Vprašal me je: »Ali bi imel rad Avgustina (sina, moja op.), če bi bil prizadet?« Odgovoril sem: »Seveda, to sploh ni vprašanje!« Potem je dodal:« Ali bi skrbel zanj?« Rekel sem: »Pa še kako« Mogoče še bolj, kakor zdaj, če bi bilo mogoče.« Potem je rekel: »Danes na tej postaji poskusi skrbeti za svoje telo, kot bi šlo za tvojega sina.« Ko sem prekinil, sem dobesedno zaplesal sredi postaje. Naenkrat mi je postalo jasno, da je moje telo kot otrok, ki ga je treba varovati in ljubiti.«

Dobrohotnost

»To je morda tudi dobra opredelitev ljubezni in prijateljstva: hoteti drugemu dobro, ne da bi mu vsiljevali svojo različico dobrega. Tudi tu lahko sijajno uporabimo obrazec iz Diamantne sutre: »Dobro ni dobro, zato ga imenujem dobro.« Po navadi takrat, ko mislimo, da najbolje vemo, kaj je za drugega dobro, največkrt vsiljujemo lastne predsodke in se oddaljumo od tega, kar je v resnici dobro zanj. Izredno pomembno je, da dobrega ne vsiljujemo.«

Primerjanje

»Primerjanje stopnjuje trpljenje in ustvarja pomanjkanje. Spinoza ima sijajen stavek, ki si ga neprestano ponavljam: »S stvarnostjo in popolnostjo mislim isto.« Povedano drugače, stvarnost je popolna. Gotovo prizadetost in pomanjkanje obstajata. Vendar mislim, da se poslabšata in sta le še bolj boleča, če se primerjam s svojim sosedom … Pot mojega življenja je v sprejemanju vsega mojega bitja, ne da bi pri tem kar koli zavrgel. Iskati lepoto in veselje tam, kjer se podarjata in ne v nekem sanjskem, idealiziranem življenju. Veselje prebiva v vsakdanjiku, v najbolj običajnih stvareh. Eno od mojih spreobrnjenj je bilo, da sem se namesto vprašanja: »Kaj potrebujem, da bom srečen?« začel spraševati: »Kako biti vesel tukaj in zdaj?«

»Soditi resničnost je, kot bi hotel zasesti Božji prestol, a je prostor že zaseden.«

Smeh

"Začnimo s preprosto vajo, da se ne jemljemo resno. Včasih, ko nisem v redu, si z duhovno vajo zastavim, da bom nasmejal mimoidočega ali akviziterja, ki me po telefonu sprašuje o časopisih, ki jih ne berem. Moj izziv je lahkoten in vesel: nasmejati drugega. To je dobra praksa, da pozornost preusmerimo stran od sebe. Ne gre za to, da bi iz sebe delal bedaka. Gre za poskus, da se vržem v morje smeha, ne da bi pretiraval in ne da bi se norčeval iz drugih. ... Smeh ni norčevanje. Tudi odmik od resničnosti ni, kakor se rado reče. Smeh ne pomeni bežati pred resničnostjo. Smeh je potopiti se z dušo in telesom v polnost bivanja."

Odpoved

»Na svoji poti sem srečal prijatelja. Izrekel je stavek, ki me je pretresel: »Več vezi, manj dobrin.« Res je, da sem dotlej hodil po kjnižnicah, super in hipermarketih ter tam iskal zdravilo za pomanjkanje, rane, odtujitve. Odkar sem slišal stavek »več vezi, manj dobrin«, sem v njem videl vabilo, da naredim red, da se vsak dan osvobodim odvečnega. Tu je tudi stična točka s čudovito budistično intuicijo, po kateri smo vsi Budova narava. Smo. To ni na ravni posedovanja. Ni nekaj, kar bi dodali temu, kar smo, da bi bili srečni. Mi smo že Budova narava.«

»Ko stvari samo grmadimo, smo prikrajšani za tisto, kar daje življenje.«

»O sebi imamo določeno podobo, po kateri se želimo od jutra do večera ravnati. Nekega dne sem se odločil, da bo Aleksandre Jollien takšen in takšen in gorje mi, če temu ne bom kos. Ne prestavljamo si, kakšno neskončno trpljenje povzroči tovrstna fiksacija. Odpovedati se pomeni, sleči se do golega. »

Sprostitev

»Spet ne gre za to, da si zastavimo cilj: »To je prava sprostitev.« V tem primeru takoj, ko si rečem: »Ojoj, nisem sproščen,» nujno postanem še bolj napet. V zen meditaciji je lepo prav to, da sprostitev pride meni navkljub. Takrat je plod pristnega in resničnega srečanja. Budisti rečejo, da se srečaš s svojim pravim obrazom.«

Odločitev

»Težje je biti pošten človek osem dni kot četrt ure junak. … Najprej naj povem, da ideje o junakih ne maram preveč. Mislim, da je težje sprejeti svoj vsakdan, živeti v veselju kljub svoji bolezni ali prebroditi dobo žalovanja, kot pa prečkati ocean na jadralni deski ali vodnem letalu …. Vsekakor gre moje občutovanja junakom majhnih vsakdanjih radosti.«

»Mislim, da je odločitev za prepustitev povezana z neskončnim zaupanjem v življenje. Kaj lahko naredim, da bi se obvaroval pred življenjem? Popolnoma ničesar. Kljub temu dan za dnem gradim oklepe, fasade, ki bi me obvarovale pred tragičnostjo bivanja. Tragična razsežnost bivanja je del življenja. Ko to razumemo v globini naše biti, lahko s tragičnostjo zaplešemo, ne da bi se pred njo upognili.«

»Amiel je govoril: »Tisoč korakov naprej, devetsto devetindevetdeset nazaj. To je napredek.« Odtujena želja bi rada, da bi napredovali enkrat za vselej, da bi se zacelile vse notranje rane. Vendar je to popolnoma nemogoče. Rešuje nas zavest, da se rane ne morejo zaceliti, da pa lahko z njimi živimo, z njimi sobivamo, ne da bi bili zato zagrenjeni.«

»Odločitev je morda v tem, da gremo v gosti megli, ko ne vidimo dva metra pred seboj, vseeno naprej. Pri tem mi pomaga zenovska shikantaza. Lahk bi vadili shika: »samo biti tu«, »samo biti očka«, »samo biti prijatelj«, »samo počutiti se malo bolje« in se pri tem ne obremenjevati z željo, ki mi preprečuje biti, kar sem.«

Vera in molitev

»Ko sem spoznal kontrast med med srcem in razumom, sem čutil nepopisno veselje, ker sem v tem spet videl vabilo, da se spustim čisto na dno. Podobno je na odprtem morju: Na površju je na tisoče valov, spodaj na dnu pa je mirno, neskončno mirno in dobrohotno. Poln veselja sem doumel, da moram prisluhniti srcu, ki je že mirno. Poleg tega srce nikoli ne reče »ne«. Ugotovil sem, da srce sprejma resničnost, prizadetost, trpljenje, žalitve, poglede. Um me od tega oddaljuje.«

Krhkost in potrpljenje

»Lahko namreč hodimo štirideset let v ranljenosti in tesnobi in smo vseeno veseli. Ni tako, da bom srečen potem, ko popolnoma obračunam z življenjem. Tukaj in zdaj, s svojimi tisočimi ranami sem lahko že v veselju.«

»Vsaka potrpežljivost se morda začne prav tu, da smo potrpežljivi z lastno nepotrpežljivostjo. V Diamantni sutri nam Shakamuni Buda daje orodje, ko pravi, da v velikem potrpljenju ni nikogar, ki potrpežljivo čaka. Povedano drugače, potrpljenje ni napor, ni nemirnost, ampak »pustiti biti«, prav prepustitev.«

Hvaležnost

»Hvaležnost ne pomeni, da zanikamo tragičnost bivanja. Ne gre za to, da nekomu, ki trpi, rečemo: »Poglej vse, kar imaš lepega!« To bi bilo skoraj žaljivo in bi se lahko čutil krivega, ker se slabo počuti. Hvaležnost je bolj v tem, da se hranimo iz dejstva, da gre dobro, da uživamo v tem, kar je dano.«

Zastonjskost

»Kako se kot otrok znova igrati z življenjem, »brezciljno in brez misli na dobiček?«. Občutek imam, da več cijev, kot si jih na dan zastavim, bolj čutim stres, da jih ne bi dosegel. Ker si vsako jutro zastavim tono ciljev, ki jih ne uspem opraviti, se za duhovno vajo vprašam, kaj je v tem dnevu bistveno in kaj mi dobri Bog podarja.«

»Angel Silezij je govoril: »Roža biva brez zakaj. Cveti, ker pač cveti. Ni pozorna nase in ne sprašuje, ali jo kdo vidi.« V »zakaj živimo« je pogosto »za druge«. Končno smo neznatni. Čez nekaj let nas bo gotovo »pobralo«. Kaj bo ostalo od nas? Nič ali zelo malo. V tem je povabilo, da uživamo v zastonjskosti. Bivanje nima smisla. Nima smisla, ki bi ga lahko našli a posteriori rekoč: »Moje življenje je imelo smisel.« Ni treba iskati odgovora na vprašanje, zakaj sem. Življenje je preprosto zastonjsko. Morali bi se vprašati, kako lahko dam največ od sebe od tega, kar sem v tem trenutku?«

Ponižnost

»Ponižnost je predvsem v pristnosti. Pri tem moramo biti pazljivi: biti pristen ne pomeni izprazniti svojih smeti. Biti pristen ne pomeni skušati biti pristen. Pomeni, da preprosto ne dodajmo. Kakor ogledalo ničesar ne dodaja resničnosti in ji ničesar ne odvzema. Ponižnost je lahko orodje, diamant, ki ga uporabljamo kot v Diamantni sutri, ki nam pomaga, da smo popolnoma to, kar smo, ne da bi kar koli dodali. In da pustimo drugega biti, kar je, ne da bi ga želeli spremeniti.«

Volk iz Gubbia

»Stavek pesnika Rumija, ki ga navajam po spominu, se me zelo dotakne, ker spreobrača moje srce: »V človeku je ljubezen, žalost, nemir, klic. Če bi imel sto tisoč vesolij, ne bi mogel najti miru in počitka.« Počitek ne pride od zunaj. Kje najti mir? Kako najti stanje napomanjkanja? Morda ravno tako, da nehamo iskati mir in da ne skušamo več uravnavati svojega notranjega kaosa. Skozi to se lahko naučimo mirnega sobivanja. Rad imam misel, da mi pride, ko se popolnoma nehamo bojevati in nehamo ravnati, česar ne moremo zravnati.«

Strah

»Vaja meditacije je v tem, da vidiš praznino in da se v njej popolnoma sprostiš. Da imaš misli za ptice. Za pticami neznansko modro nebo. Težava tesnobe in strahu je, da se omejim na ptice, pri tem pa pozabim na bistveno, na nebo. Zoprno je, ker je ptic cel kup. Če se za sekundo ustavim in pogledam svoj um, vidim oblak ptic, krokarjev, jato črnih ptic, ujed, ki krožijo v mojih mislih. Neki prijateljici sem dejal: »Lahko je, če gre mimo en ptič, a kaj narediš, ko jih gre mimo tisoč in to sto na uro? Kako naj grem takrat v praznino?« Odgovorila mi je: »Ne smeš se boriti s pticami, ne hodi na lov za perjadjo. Poskusi raje vsak trenutek videti, da je na obzorju košček modrega neba.«

Srečanje

"Srečati drugega pomeni odpočiti si malo od sebe. Po moje je največje trpljenje tisto, zaradi katerega se zapremo vase, v svoj mali jaz. Nazadnje začne tam notri smrdeti po zatohlem. Srečati drugega pomeni, da se znebimo delčka sebe, da se znebimo vsega, kar na drugega projiciramo. Spinoza je skušnjavo, da bi drugega zaprli v lastne miselne kategorije, opisal takole: »Če jaz nekaj doživaljam tako, potem mora drugi to stvar nujno doživljati enako.« Drama je tudi v tem, da v drugem vidimo nasprotnika, sovražnika, neki ne-jaz. V srečanju drugega pa, nasprotno, razbijemo razlikovanje med mano in ne-mano ter izničimo nasprotovanje. Vse bolj sem prepričan, da srečati drugega pomeni sleči se. Odkar sem srečal brata Benedikta, ki mi je nekega dne dejal: »Delaš lahko kar koli, samo preprečiti, da bi te imel rad, ne moreš, »skušam do vseh, ki jih srečujem, ohranjati ta pogled. ...

Srečati drugega pomeni iti naproti drugačnemu svetu. Iti ven iz sebe, iz svojih označb, iz svojih lupin in oklepov. Pustiti vloge, ki jih igramo. Ko nekoga srečam, se vprašam: »Ali mu znam popolnoma prisluhniti?«

Preprostost

»Nietzsche je napisal stavek, ki mi je za vodilo: »Preprosto življenje je težavna stvar. Potrebno je veliko več premisleka in iznajdljivosti, kot jo premorejo tudi pametni ljudje.« Biti preprost je zapleteno. Težko je ostati gol pred življenjem. Zdi se, kot da bi naš miselni svet noč in dan delal na tem, da ga zaplete, da ga primerja, čaka razmere, ki se nikoli ne bodo pojavile, obžaluje preteklost, ki je za vedno preteklost. Če želimo živeti preprosto, se moramo vsemu prepustiti.«

»Preprostost je več kot samo sprejemanje sebe. Je biti s seboj z neskončno dobrohotnostjo.«